Znotraj tekstilne zbirke muzeja, ki v celoti obsega okoli 4500 enot, je nastala oblačilna zbirka, ki se ji zadnjih trideset let intenzivno in sistematično posveča muzejska svetnica, kustosinja za urbano etnologijo ter avtorica razstave Mojca Ferle. Glavni letošnji razstavni projekt Mestnega muzeja izpostavlja predvsem navade in kulturo oblačenja, kot jo je poznalo ljubljansko meščanstvo. Dediščino vsega, kar so pomenili obleke in modni dodatki v tem prostoru od sredine 19. do sredine 20. stoletja, avtorica razume v širšem smislu, posamezna oblačila in predmeti so namreč tudi nosilci različnih zgodb svojega časa. Pri tem je zanimivo, kako se je spreminjal odnos do oblek. »Obleka je bila vrednota in stare obleke zlepa niso zavrgli. Prenos oblačil s starejših na mlajše znotraj družine in sorodstva je bil splošno razširjen. Prekrojevanje, obračanje in predelava oblek so bili povsem običajna opravila šivilj ne le med revnejšimi sloji, temveč tudi med meščani. Temu v drugi polovici 20. stoletja sledi obdobje množične produkcije in rabe oblačil po principu uporabi in zavrzi. Današnji koncept trajnostne mode je torej podoben predpreteklemu. Upošteva še ekološki in etični vidik, vključuje recikliranje, izmenjavo oblačil, ponudbo novih izdelkov iz zavrženega, neuporabljenega, a kakovostnega blaga,« je zapisala Ferletova.
Poslednja modistka v Ljubljani
Razstava je zasnovana kot sprehod skozi zgodovino oblačenja v različnih vsebinskih sklopih. Obiskovalec se najprej seznani z začetki zbirke, med drugim z najstarejšim razstavnim kosom: vrhnjim delom ženske obleke, in pa hišnimi čevlji, ki so bili nekoč tako kot današnje copate priljubljeni za hojo po stanovanju. »Zanimivo je, da sem jih na začetku svoje kariere še srečala pri eni od ljubljanskih meščank. Kadar koli sem prišla na obisk, je imela obute salonarje z nizko peto,« je na vodstvu pred odprtjem povedala Ferletova.
Poustvarili so tudi delavnico mestnega krojača za moško modo in salon tako imenovane modistke. Te so bile med ženskimi oblačilnimi obrtnicami edine, ki so lahko imele v prvi polovici 19. stoletja samostojno obrt. V drugi polovici 19. stoletja jih je bilo v Ljubljani več kot klobučarjev. Posel je takrat cvetel, danes pa bo svoj salon na Trubarjevi 7 kmalu zaprla še zadnja ljubljanska modistka Mimi Dobnikar.
V sekciji, naslovljeni Od krsta do krste, so predstavljene šege oblačenja ob pomembnih mejnikih v življenju meščanov. Od poročnih, krstnih do žalnih oblek. »Zanimiva je poročna obleka evangeličanske neveste, saj so iz njenega dela kasneje izdelali tudi krstno oblekico za novorojenca,« je povedala sogovornica o navadi, ki je pri katoličanih ni zasledila. Ob žalovanju so bile najbližje sorodnice v črnino odete šest mesecev, šele nato so lahko zamenjale žalno garderobo v polžalno, torej v črne obleke s kakšnimi drobcenimi vzorčki, medtem ko velika večina vdov do smrti ni odložila žalnega oblačila.
Leopard in javne uslužbenke
V delu, naslovljenem Pogled pod obleko, izstopajo stari higienski vložki iz blaga, nekaj korakov naprej pa je poleg večernih, slavnostnih oblek mogoče videti oblačila in predmete iz garderob znanih Slovencev, predvsem umetnikov ter kulturnikov, kot sta Lili Novy in Ivan Cankar. Še prej naletimo na Plečnikovo nočno čepico, za katero je Mojca Ferle povedala: »Če se ga spomnite s fotografij, veste, da je imel štrleče lase. Te si je mazal z neko pomado z rožmarinovim oljem, nakar si je nataknil to čepico. Najbrž zato, ker ga je malo zeblo, in zato, da si je ravnal lase.«
Na koncu razstavnega prostora sta izpostavljeni problematika uporabe krzna in trajnostna moda. Avtorica razstave je izpostavila zanimivo dejstvo: »Ljubljanska javna uslužbenka si je lahko privoščila jakno iz leopardjega krzna. Sicer najverjetneje iz druge roke, a to se takrat ni opazilo, pomembno je bilo, da je leopard. V 80. in 90. letih, ko so se začela gibanja proti mučenju živali, si dame niso več upale s krznom na ulico. Krzneni plašči so šli v muzeje ali v omaro, nastopili so imitacije in živalski potiski.«
Razstava Od korzeta do žaketa, na kateri je marsikatero oblačilo ohranjeno kot iz kataloga, bo na ogled do 23. februarja 2025. V muzeju so pripravili tudi bogate obrazstavne dejavnosti za različne generacije.
