Ko se je začela prva širitev obrambne zveze, Slovenci nismo bili dovolj dobri, saj nismo bili oboroženi po njihovih merilih, pa tudi popolnoma nepomembni smo bili z dvema milijonoma prebivalcev. V nato so tedaj sprejeli Poljsko, Češko in Madžarsko, bivše članice Varšavskega sporazuma, da ne bi pobegnile nazaj k sovražniku. Mi drugorazredniki smo bili po referendumu vendarle sprejeti leta 2004 skupaj z Romunijo, Slovaško, Bolgarijo in baltskimi državami, kot nekakšno sedmo kolo. V istem letu smo bili sprejeti tudi v EU. In kaj smo imeli od članstva? Podporo članic pri sporu s Hrvaško za izhod na odprto morje? Pričakovali smo podporo tako Nata kot Evropske unije. Pa ni bilo nič od tega. Še več: Italija in Hrvaška sta se dogovorili o meji na morju in nekakšnih gospodarskih conah, ki nam v krizi onemogočajo prost prehod na odprto morje. S Hrvati smo se sami neskončno dogovarjali o Savudriji, Evropa pa je to ocenila kot dvostransko vprašanje dveh sosednjih držav. Balkanci, sami se zmenite, je bil njihov odgovor.
In sedaj, po vseh teh dogodkih, ko nam Nato predpisuje najmanj 2 % BDP za obrambo, se čudite zakaj je pri nas toliko skeptikov glede obrambne kot evropske zveze in zakaj imamo Slovenci vedno bolj negativističen odnos do te vojaške zveze.
Peter Zorman, Kranj
