Abdulah Sidran, ki je po daljši bolezni v soboto umrl v 80. letu starosti, je bil ploden in angažiran umetnik in nekakšna bosanska literarna in intelektualna ikona. V Sloveniji ga je večina poznala le kot scenarista ikoničnih filmov režiserja Emirja Kusturice Se spominjaš Dolly Bell in Oče na službeni poti, ki sta nastala v 80. letih, ko se je zdelo, da je življenje odprta knjiga. A njegova misel se je po razpadu Jugoslavije širila predvsem prek pisane besede, poezije, proze in kolumnizma. Za nore filme ni bilo več ne duha ne denarja.
Vojna, večni sopotnik
Njegovo življenje so zaznamovali vojne in režimi. Rodil se je v muslimanski družini med drugo svetovno vojno, leta 1944, ime pa je dobil po stricu, ki je leta 1943 umrl v koncentracijskem taborišču v Jasenovcu. A s tem muk še ni bilo konec. Njegova najbolje prodajana knjiga, romansirana avtobiografija z naslovom Odkup surove kože (2011), se začne s stavkom: »V naši hiši preteklost ni obstajala. (…) Kot da je bilo v očetovem poreklu nekaj, česar se je treba sramovati.«
Ta »sramota« je bilo dejstvo, da je bil oče na Golem otoku, ker je v nepravem trenutku ženi iz slovenskih toplic napisal dopisnico, ki jo je začel z besedami Zdravstvujte! Torej v jeziku, ki so se ga takrat sicer učili v šolah, a ga je po nesreči uporabil prav v trenutku informbiroja ... Nato je Sidrana pričakala še vojna v Jugoslaviji, ki je bila prav v Bosni in prav proti muslimanom najhujša.
Kompleksnost krivde
Kot premišljevalec je po tej zadnji vojni odprl tudi izjemno večplastno vprašanje krivde, ki se deduje. V Haagu je bil zaradi storjenih zločinov zaprt njegov prijatelj, hrvaški poveljnik Mirko Praljak, čigar oče je med drugo svetovno vojno pobijal ustaše. Mirko Praljak je po obsodbi v zaporu naredil samomor. »Bila sva prijatelja in moje poznavanje njegove nravi se upira vsaki možnosti, da je lahko ukazal zločin,« je bil prepričan človek, ki je v tisti vojni kot musliman strahovito trpel.
Sidran je med jugoslovansko vojno in po njej napisal vrsto pretresljivih pesniških zbirk: Sarajevski tabut (1993), Planet Sarajevo (1995) in Zakaj tonejo Benetke (1996), ki je ob nekaj revialnih objavah doslej edina v celoti v slovenščino prevedena knjiga, pa Morijo (2006) in Solze mater Srebrenice (2009). Izdal je tudi zbirko kolumn Oranje morja.
Večeri s Sidranom
V sarajevskem Kamernom teatru je Sidran dolga leta prirejal performativne Večere s Sidranom, na katerih je odpiral različne teme. Po enem takih večerov je na novinarsko vprašanje v zvezi z zdravjem in pregrehami dejal: »Jaz sem sam po sebi pregreha. Biti Sidran je pregreha. Ko so mi vgradili tri bajpase, sem naenkrat vstal kot bivši alkoholik in bivši kadilec. Nikoli nisem prisegel, da bom nehal piti in kaditi, to je samo od sebe odpadlo kot tujek. V vsaki sobi imam steklenico chivasa in vodke stoličnaja in se gledava. Če spregovori ona in če spregovori duša 'zaželel sem si te', ji jaz ne bom branil. Za zdaj se ni zgodilo, da bi si želela, pa je minilo osem let.«
