Na velikem platnu se je Žarko Laušević prvič pojavil kot Šilja, eden od gojencev v kazensko-popravnem domu v Kruševcu. Svojo pot je nadaljeval v nanizanki Sivi dom. S filmom Dejana Šorka Oficir z vrtnico pa je postal del kolektivnega spomina Jugoslavije. Do leta 1993 je posnel več kot trideset filmov in odigral glavne vloge v ključnih jugoslovanskih gledališčih. Leta 1993 pa je v gledališču upodobil svetega Savo, vendar drugače, kot bi si želela takrat agresivna nacionalistična skrajna desnica. Začnejo mu groziti s smrtjo, vrstijo se anonimni klici, napadi, žalitve na ulici in prekinjanje predstav. Žarko Laušević začne v strahu za svoje življenje v žepu nositi pištolo za samoobrambo. Tridesetega julija 1993 z bratom vstopi v bar Apple v Podgorici in se sooči s svojo usodo. Napade ju skupina mladih opitih mladeničev in Laušević v samoobrambi ubije dva napadalca, stara 19 in 20 let, tretjega pa huje rani. Začne se dvajset let dolg sodni proces, ki se večkrat razreši in znova zaplete. Leta 1999 Laušević prebegne v Ameriko, postopek proti njemu se nadaljuje, pojavi pa se še strah pred deportacijo. Šele leta 2011 ga tedanji predsednik Srbije Boris Tadić pomilosti. Kmalu po pomilostitvi je Laušević izdal prvo knjigo spominov z naslovom Leto mine, dan nikoli.
Zadnjih nekaj let je živel v Beogradu in posnel vrsto filmov ter nadaljevank in zanje prejel veliko nagrad tako doma kot v tujini. Leta 2023 je po kratki, a hudi bolezni preminil. V Slovenski kinoteki se bo v petek ob dvajseti uri odvrtel najodmevnejši Lauševićev film z naslovom Oficir z vrtnico. Pred filmom se bodo njegovi prijatelji spomnili tega velikega jugoslovanskega igralca.
