Toliko bolj se mi je zdel zgornji premislek pomemben ob izvedbi prvega dela, ki ga je na koncertu za zlati abonma predstavil Simfonični orkester mesta Birmingham. Preludij in fuga Spitfire angleškega skladatelja Williama Waltona je spretno napisana glasba, reciklaža filmske glasbe, ki se razdaja v razkošni orkestraciji in obrtniško popolnem obvladovanju glasbenega stavka, izrazno pa se skriva za sentimentalno pompoznostjo, morda celo zmagovito nacionalistično pompoznostjo. Teče kot osupljivo gladko namazan glasbeni stroj, ampak enako gladko tudi drsi iz naše zavesti. Pomislil sem torej, ali ne bi morda angleški gostje lahko predstavili tudi kako svoje delo iz 21. stoletja, ki bi se bolj dotikalo naše dnevne realnosti.
Morda se je prav zaradi tega v središče pomaknila izvedba Beethovnovega Tretjega klavirskega koncerta. Slavna pianistka Alice Sara Ott se je Beethovna lotila z odnosom, ki bi ga na hitro lahko odpravili kot značilnega za naš čas, kar pomeni, da je iskala številna mesta, v katerih je lahko dokazovala svojo pozornost, tudi izjemno glasbeniško občutljivost. Tako je znala mojstrsko zaustavljati tok, posamezne tone sladkobno pobarvati, se naslednji trenutek zagnati v akordske kaskade, nato pa lestvične pasaže zaigrati s skorajda suhim, odrezavim staccatom, značilnim za historično izvajalno prakso. Njen interpretacijski kompas je tako ves čas begal od izrazito zasanjano romantičnega h klasicistično igrivemu in nato mestoma tudi v bolj trdo virtuozno smer. Pomislil sem, da takšnemu pristopu manjka osnovna, povezovalna ideja, da zmaguje bohotni interpretacijski manierizem. Toda izvedba sklepnega rondoja je v takšno spremenljivost pobarvanosti tona in agogike spretno vključila tudi orkester, zaradi česar je Beethovnova tvarina zaživela in zažarela. Težko bi torej govorili o sublimni interpretaciji, ki za glasbo išče višje življenjske resnice, a pianistka Ott je pokazala, kako se da v Beethovnu poiskati iskrico življenja tudi z miselnostjo, ki temelji v sedanjosti.
Prav s soigro v zadnjem stavku Beethovnovega koncerta je pričel nase opozarjati tudi dirigent Kazuki Jamada. To, kar se je zdela sprva precej standardna, v zvočnosti skorajda preveč marcialno zatrdela interpretacija, se je v zadnjem stavku razkrilo kot agogično poživljanje, jasno umerjeno h končni erupciji. Tudi v Elgarjevih Variacijah Enigma se je izkazal z natančnim karakternim odmerjanjem vsake posamezne variacije. Te so se razprostirale od zasanjanih, elegantno plesnih, izbrušeno virtuoznih do herojsko pompoznih. Jamada je izrisoval natančne vsebinske črte, ki jih je odmerjal z natančnim fraziranjem, čeprav se mi je zdelo, da bi bilo mogoče prav vsak karakter ob izredno predani igri orkestra še stopnjevati. A če paradoksalno živimo v na videz skrajnih časih, se zdi, da v umetnosti raje ubiramo bolj distancirane, odmerjene tone. Simfonični orkester mesta Birmingham se je tako predstavil kot gibko izvajalsko telo, vedno usmerjeno k poživljanju glasbenega toka, malo manj pa kot zvočno-baržunasta glasbena preproga (trobila so bila skoraj preveč prezentna v celotni sliki). In zdi se, da so v Jamadi našli partnerja, ki se izrazito prilega tej osnovni nastrojenosti. Ta je v svoji živosti in interpretacijski prilagodljivosti gotovo izjemna, a zdi se, da ji na drugi strani manjka – kot mnogim protagonistom v pogonu klasične glasbe – stik s sodobnostjo.
