Potovanja v eksotične kraje znajo biti nekaj čudovitega. Potešijo našo radovednost in odpirajo pogled na to, kako je mogoče živeti. Tudi ko nas pot popelje v kraje in nastanitve, ki ponujajo več udobja kot doma, pa zna priti do trenutka, ko je vsega lepega preveč. Še vedno se spomnim nekega jutra v Beppuju na jugu Japonske, ko sem ugriznil v svoj nešteti onigiri z ikrami (z lososovimi ikrami polnjen trikotnik iz riža, odet v listič posušene alge), ki ima v deželi vzhajajočega sonca vlogo pripravljenega sendviča iz trgovine. Odkar sem zapustil Japonsko, sanjam o onigirijih. Tistega jutra pa se mi je obrnil želodec. V hipu sem zahrepenel po domači goveji juhi in tenstanem krompirju. Ni eksotično. Ni razburljivo. Ko ju končno dobiš na krožnik, čutiš, da je prav. Tak občutek vrnitve domov me je spreletel, ko sem sedel v Volkswagnovega taiga.
Taigo je uradno križanec s ščepcem kupejevske oblike. Sliši se pretenciozno, a je daleč od tega. Avto je v živo videti simpatično nevpadljiv. Zlasti v beli barvi testne različice. Poznavalci Volkswagnove ponudbe bodo v njem takoj prepoznali malenkost raztegnjenega in tudi zato nekoliko elegantnejšega T-crossa. Podobnost gre celo tako daleč, da si avtomobila delita dizajn zadnjih luči. Ta je še najmanj posrečen del taiga. Plastika in luči čez ves zadek na fotografijah delujejo v redu. V živo malo manj. V nebelih barvah je vse skupaj verjetno manj vpadljivo.
Tudi notranjost je preprosta, a všečna. Spet gre za dizajn, ki je praktično nerazločljiv od T-crossa in tokrat tudi od pola. Zaslon za volanom je digitalen in ponuja ključne podatke, kaj več pa ne. Zelo osnovna je tudi tablica na sredini armature. V avtomobilu prevladuje plastika. Nekaj te, denimo okoli menjalnika, je dokaj cenenega videza. Sedeži testnega modela so bili iz blaga. Vse to se lahko sliši kot minus, so pa vsi našteti materiali tudi dokaj odporni ter relativno enostavni za čiščenje in vzdrževanje, kar se sliši fantastično staršem majhnih otrok. Prava graja gre zlasti na račun nadzora klime, ki je spet na dotik namesto fizičnih gumbov, ter pomanjkanja odlagalnih površin med voznikom in sovoznikom. Za to je kriva tudi klasična ročna zavora, ki verjetno obstaja zlasti zaradi različice z ročnim menjalnikom. V avtomatiku ima približno toliko smisla kot kopalke v savni. Sploh ker ima serijsko asistenco za speljevanje na klancu. Dolžina slabih 427 centimetrov pomeni, da taigo sodi med kompaktneže, kar dobro dene pri iskanju parkirnega mesta. Medosna razdalja dobrih 255 centimetrov pomeni povsem dovolj za transport otrok. Tudi v otroških sedežih. Nekaj bolj tesno se bodo zaradi kupejevskega dizajna zadnjega dela avtomobila na zadnjih klopeh počutili tisti z več kot 180 centimetri.
Avto poganja Volkswagnov enolitrski bencinski trivaljnik TSI, ki sodi med najboljše za kompaktneže. Platforma MQB sodi med bolj zanesljive. Kombinacija z vsemi drugimi sestavnimi deli vozila ustvari celoto, ki ponuja izredno osvežujoče nekomplicirano izkušnjo vožnje. S pospeškom do stotice v 8,3 sekunde ni dirkač, a tudi ne polž. Odzivnost menjalnika mu malenkost ponagaja pri bolj dinamični vožnji. Vselej pa navduši z izredno gladko vožnjo. Brez hrupa. Brez tresenja. Vzmetenje elegantno opravi s praktično vsemi nepravilnostmi na cesti. Vse to premore pri nizkih hitrostih in ohrani tudi pri avtocestnih. Celo če se peljete na takih, kjer je omejitev nekoliko višja. Najvišjo hitrost sicer doseže pri 191 kilometrih na uro. To ni prioriteta, je pa dobro vedeti, da zaradi žametnosti vožnje in diskretnega motorja sopotniki verjetno niti ne bodo opazili, ko nekoliko močneje pritisnete na plin. Odlična vidljivost v kombinaciji z merami prispeva k vse prej kot utesnjujočemu občutku med vožnjo po tesnih mestnih uličicah. Hkrati nima težav pri vožnji po vijugastih cestah ali z obteženim prtljažnikom v klanec. Za seboj lahko vleče celo prikolico do teže 1,1 tone. Prostornina prtljažnika s 455 litri oziroma 1222 litri s položenimi sedeži zadošča za dopustniško prtljago. Pod pogojem, da so otroci že prerasli voziček. Všečen pa bo tudi podatek o porabi, ki se pri mešani vožnji giblje okoli 6,2 litra na 100 kilometrov.
Avto sicer ni poceni, a glede na današnje cene tudi ne pretirano drag. Za testnega z opremo R-line je treba odšteti 27.199 evrov, v zameno pa dobiš samodejni menjalnik, zelo dobre matrične žaromete, ambientalno osvetlitev ter še nekaj bolj estetskih drobcev. Že pri osnovnem modelu za 22.638 evrov dobite kamero za vzvratno vožnjo in tempomat z avtomatskim uravnavanjem razdalje.
