Kje je tu mesto ponižne in slovenske »samostojne« Slovenije, je jasno pokazal objavljeni letak glede novih evropskih volitev, kjer je naša država »slučajno«, ali pa tudi ne, umeščena med nečlanice Evropske unije in je označena temno kot Švica in države zahodnega Balkana. Morda kot opozorilo, da ne daje dovolj velikega odstotka BDP za obrambo?
Če se po tolikšnem času v EU zgodi takšna »napaka«, potem si lahko samo mislim, kakšna je teža slovenske splošne in predvsem obrambne politike v EU. Kje je sedanje realno mesto in kje bi moralo biti, je res stvar strateškega razmisleka, ki ga naša država očitno ne premore. Malo v šali bi lahko rekel le, da so obljube izpred oziroma okoli obdobja osamosvojitve o približevanju Švici tako končno uresničene. Vsaj na obrambnem področju pa si upam trditi, da to ne drži. Nasprotno! Švica ima urejen obrambni sistem, ki ga ne le vzdržuje, temveč tudi razvija. Mnogi so takrat neposredno pred vojno in balkanskim klanjem podpisovali peticijo o tem, da vojske sploh ne rabimo. Tudi kasneje, še zlasti pred vstopom v Nato, se je s strani še sedaj aktualnih teoretikov in vplivnih obramboslovcev, tudi politikov, razvila teza, da Slovenija lastne obrambe ni zmožna in tudi, da se ta ne »splača«. No, te teze so uspešno uveljavili v praksi, tako da je razvoj Slovenske vojske in predvsem obrambne politike šel predvsem v smer podrejanja ne le obrambnim interesom, temveč tudi zunanjepolitičnim, ekonomskim in drugim interesom predvsem večjih evropskih držav, pa tudi nekaterih sosednjih držav.
Ne bom pozabil dogodka v znani stavbi v Ljubljani, kjer so se trije visoki tuji oficirji v zadregi spogledovali, ko je padlo vprašanje: »Kdo bo branil Slovenjo v primeru napada?« Na koncu je eden od njih pokroviteljsko odgovoril, da se mora vsaka država braniti najprej sama, če hoče pomoč drugih. Sram, da je sploh padlo takšno vprašanje, po vsem našem zgodovinskem obdobju od kmečkih puntov, ob Doberdobu in Maistru v I. svetovni vojni, NOB v II. svetovni vojni ter na koncu tudi v osamosvojitveni vojni leta 1991, je bil kar velik. A vendar se v razmišljanju na varnostnem in obrambnem področju ni veliko spremenilo od časa postavitve takšnih vprašanj.
Lagodje časa brez vojne in tega, da ni potrebnega razmisleka, kakšni so dejanski interesi Slovenije na obrambno-varnostnem področju, pa so očitno minili. Povečevanje izdatkov za obrambo, s sumljivimi oblastno-interesnimi povezavami in posli za orožarsko industrijo, nakupi različnega orožja in opreme, angažiranja po svetu, predvsem pa razvoj obrambnega usposabljanja in izobraževanja ter zavesti so šli v smer, ki je milo rečeno, strateško vprašljiva.
Bojim se, da nimamo dovolj treznih in odločnih razumnikov, še veliko manj pa politikov, ki bi s pogledom v prihodnost jasno povedali, da je za Slovenijo opcija prizadevanje za mir v mednarodnih in sosedskih odnosih. Ampak poleg navedenega bi morala biti istočasno garant tega miru tudi takšna samostojna varnostno obrambna politika in organiziranost, ki se ne bi zanašala samo na »velikega brata.« Če se prav spomnim časa pred, med in neposredno po osamosvojitvi, in kot kaže predvsem vojaška zgodovina, pa smo se Slovenci vedno morali zanesti sami nase.
Pobijanje in genocid v Gazi je dokaz, da je za vse mrtve »silno« pravno, vojaško in človeško teoretiziranje odveč ter prepozno, ko pride do brutalne sile. Takrat si sam. Saj enkrat smo že doživeli razpad skupne države kajne? Ne bi si želel ponovne ponovitve tega. Zato se o raznih prenosih pristojnosti suverenosti države, še posebej, če so izvršeni mimo volje ljudi in brez referenduma, absolutno ne strinjam.
Miloš Šonc, Grosuplje
