Pisci zakona tudi dosledni niso bili in so zato naredili kar nekaj terminološke zmede v skladu s frazo »slon v trgovini s porcelanom«. Spremenili so namreč samo ime predmeta v osnovni šoli, ne pa tudi imena predmeta v srednji šoli, čeprav imata oba enake vzgojno-izobraževalne smotre. V javni razpravi so preimenovanju šolskega predmeta nasprotovale tri najbolj pristojne (kompetentne) strokovne institucije na področju športne stroke in vede: Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani, ki izobražuje strokovnjake za šolsko športno vzgojo, Zveza društev športnih pedagogov Slovenije (ZDŠPS) in Zavod RS za šolstvo. Več odzivov na vsiljen nestrokovni izmislek je bilo tudi v javnih glasilih. Vse zaman! Zakonodajalec ni upošteval strokovnih argumentov in je trmasto vztrajal pri svoji laični odločitvi. Govorimo torej o političnem nasilju nad pristojno stroko. Na srečo se vsiljeno in neustrezno enobesedno ime predmeta v šolskem okolju ni uveljavilo. Strokovna izraza (termina) športna vzgoja in športni pedagog sta še vedno v večinski rabi. Prav tako na področnih kadrovskih šolah še vedno predavajo didaktiko športne vzgoje (in ne didaktike športa). In športni pedagogi na svojih rednih letnih posvetih še vedno razpravljajo o vprašanjih šolske športne vzgoje. Tudi v zasebnih pogovorih je največkrat v rabi dvobesedni izraz športna vzgoja. Laična politična invazija v terminologijo osnovnošolskega predmetnika ni bila uspešna. Primerljive nazive tega šolskega predmeta najdemo tudi v tujih jezikih (fisical education, sports education, fizičeskoe vospitanije, educazione fisica, educazione sportiva, Sportunterricht, Leibeserziehung in tako naprej).
Leto po uveljavitvi zakona je strokovno združenje športnih pedagogov (ZDŠPS) spet pisno (13. januarja 2013) opozorilo pristojno ministrstvo na neustrezno enobesedno ime šolskega predmeta in svoje stališče natančno argumentiralo. Dobilo je pisni odgovor, da je »novo preimenovanje možno le ob spremembi zakona«. In zdaj čakamo na nov zakon, ki bo na novo začrtal vzgojo in izobraževanje v osnovni šoli. Torej je zdaj čas, da neumnost z imenom šolskega predmeta popravimo. Ob tem ne gre spregledati, da je o neprimernem nazivu vzgojno-izobraževalnega predmeta 13. decembra 2013 razpravljal tudi strokovni svet za splošno izobraževanje … Pričakujemo torej, da bomo s spremenjenim zakonom, ki je zdaj v razpravi, tudi v terminološkem pogledu postavili stvari na pravo mesto.
Nekaj strokovne (in logične) pomoči piscem zdajšnje prenove vzgoje in izobraževanja: pojma šport in športna vzgoja nista sopomenki, zato športne vzgoje ni mogoče preprosto (šalabajzersko) preimenovati v šport. Pojem šport je rodni pojem, ki je opredeljen kot neenovit svetovni kulturni pojav, ki ga glede na namen (funkcijo) delimo na več podrejenih pojmov, ki označujejo različne izseke pojma športa. Naj zapišem le tri poglavitne: športna vzgoja, selekcijski tekmovalni šport in športna rekreacija. Nameni navedenih treh izsekov se razlikujejo, razlikujejo se tudi njihove filozofije in metode dela. Tudi študij se razlikuje. Termin (terminus technicus) športna vzgoja označuje le en del pojma šport. Če šolski predmet poimenujemo z enobesednim rodnim pojmom šport, nam po logiki stvari ta sporoča, da šola goji vsa delna področja rodnega pojma šport, torej edukativni izsek, selekcijski (vrhunski) šport in razvedrilni (rekreativni) šport. To pa ni res. Šolski predmet ni namenjen razvedrilu in še manj izbiri vrhunskih športnikov. V šoli je doma le edukacija, temeljna športna vzgoja, ki pa je lahko podlaga za nadaljnje tekmovalno ali razvedrilno športanje – toda v drugi organizaciji, ki je temu namenjena (športni klub, športno društvo). Za silo si lahko nazorno pomagamo s pojmom hiša. Hiša ima kopalnico, dnevno sobo, spalnico in tako naprej. Kopalnice ne moremo imenovati hiša. Tudi spalnice ne. Zgolj športna vzgoja v strokovno urejenem logičnem terminološkem sistemu in v strokovnem govoru ne more biti označena s pojmom šport. Recimo torej bobu bob in športni vzgoji to, kar naj bi res bila – šolski vzgojno-izobraževalni predmet. Nomen est omen. Če je »novo preimenovanje možno le ob spremembi zakona«, se nam zdaj ponuja priložnost.
