Slovansko slovensko ljudstvo, ki je pred tolikimi stoletji prišlo z vzhoda po razpadu Zahodnega rimskega cesarstva na ta širši prostor, je postalo velik narod, da je v tisočletju in pol ohranil svojo identiteto, zavest skupni pripadnosti na podlagi skupne zgodovine, kulture in še posebej edinstvenega slovenskega jezika, praktično najpomembnejšega elementa narodne identitete. V 7. stoletju smo Slovenci imeli Karantanijo, prvo državo »alpskih Slovanov«, in potem vse do 1991, ko smo dosegli sodobno zgodovinsko politično samostojnost in suverenost, smo bili ves čas samo hlapci ali sestavni del držav z drugimi narodi. Teh 33 let samostojnosti naroda s slovensko državo ni daljše kot Kristusovo življenje, rezultat pa lastno križanje. Slovenski narod je v teh 33 letih s pogubno lahkoto razprodal ali uničil gospodarsko srebrnino naroda, zgodovinsko dediščino materialne osnove za preživetje naroda, država je zadolžena do vratu, narod je ideološko skregan in razklan, ni pravnega in državnega reda, korupcija in kriminal sta prevzela državo. Tujci, ki jih je že 10 odstotkov vseh prebivalcev, preplavljajo državo, in Slovenija, slovenski narod, pospešeno izgublja ter se odreka najpomembnejšemu elementu, to je slovenskemu jeziku. Na vsakem koraku je v ospredju angleščina in balkanski jeziki, njihova glasba, jezik in kultura. Povprečna slovenska družina se sramuje dati otroku slovensko ime, delamo se Francoze z Žani, Reneji, Mišeli, Marceli ali Angleže in Žide s Tomi, Timi, Noahi.
Slovenci smo v samostojni Sloveniji izničili in uničili celotno slovensko vojaško dediščino, neprecenljiv in nenadomestljiv varnostni mehanizem za preživetje naroda, z vstopom v nasilno ameriško vojaško zvezo Nato smo leta 2004 popolnoma po nepotrebnem postali navadne ameriške sluge, izgubili smo težko in krvavo doseženo vojaško in politično suverenost. Za zgled v veliko pogledih kot država bi nam morala biti Avstrija s svojo politično in vojaško nevtralnostjo, s svojim uspešnim gospodarstvom na račun nevtralnosti, z državnim redom in upravno urejenostjo. Nenazadnje nam je Avstrija preko naših zgodovinskih gospodarjev Habsburžanov in Avstrijskega cesarstva zgodovinsko najbližje, skupna preteklost in družbena urejenost slovenskega prostora z njimi je neizpodbitna.
Jaz v slovenski politiki v zadnjih 34 letih ne vidim nobenega politika, ki bi mu postavil spomenik za zasluge za slovenski narod. Slovenci pospešeno drsimo v primitivizem ne samo v vsakdanjem življenju, ampak še posebej nerazumno in neracionalno nagrajujemo na volitvah z oblastjo ter na splošno z javno podporo nedržavotvorne, slabe politike. Zadnji primer je Dominika Švarc Pipan kot pravosodna ministrica, ki je zaradi slabega vodenja pravosodja in zgrešenih investicij, kriminalno sumljivih, morala oditi, javnost pa jo večinsko podpira. Večkrat za kazniva dejanja pravnomočno obsojenega Janšo bo narod spet volil, čeprav se ponovno norčuje iz naroda s farso Logarjeve nove stranke, ki je politični izrecno Janšev projekt za nabiranje sredinskih volivcev. Del volivcev še zmeraj podpira Goloba, čeprav je pri vodenju vlade in pri kadrovanju ter z aferami zapravil veliko volilno zaupanje ljudi, tako slab je kot politik in kot »vrhunski menedžer«. Blagor našim klavrnim in uničevalnim politikom, da imajo takšen narod. Kakšen narod, taka oblast.
Anton Peinkiher, Ljubljana
