Prejšnji teden sem sedela v berlinski pisarni svoje nemške založbe in poslušala izčrpen povzetek podatkov o prodaji založbinih knjig v preteklem letu. Glede na to, da je v preteklem letu Slovenija častno gostovala na knjižnem sejmu v Frankfurtu, največjem svoje vrste na svetu, sem kar švigala z ušesi v pričakovanju, kakšne bleščeče številke me čakajo v povezavi z nemškima prevodoma dveh slovenskih knjig, ki ju je izdala moja nemška založba in ki nosita moje ime ter ime prevajalke Lize Linde. To bodo denarci! Hm. Recimo. Debata o denarcih je poslovna skrivnost, kakor je v Nemčiji že sama naklada natisnjenih knjig strogo varovana tajna. Seveda bi pričakovali, da bo tisti, ki je vlagal denarce v omenjeno častno gostovanje, preveril, ali so tovrstne investicije proizvedle tudi kakšen povsem banalno kratkoročen in konkreten učinek na žepe avtoric in avtorjev, a takšno početje bi zahtevalo voljo in trud in nekaj empatične skrbi, s tem pa v naši deželi nimamo ravno kupa izkušenj, ko govorimo o odnosu do avtoric, avtorjev, njihovih knjig, žepov in vsakodnevnih življenj.
A ob posedanju v pisarni svoje nemške založbe sem se zdrznila nekje drugje: katere vsebine so se v zadnjem letu izdajale in prodajale? Takoj moram dodati, da moja n...