Ne bi se obregnil ob to prireditev, če bi to storil kakšen tržaški skrajnež. Na take provokacije smo se že navadili. Žal. Ampak tokrat je to »objokovanje krivic« Italijanom, ki naj bi jih storili Jugoslovani, komunisti, sciavi, vodila sama prva ministrica naše sosede, Republike Italije. Od tod naprej pa 'slavljenje' ni več šala. To je provokacija brez primere. Je izzivanje in nesramnost. To je blatenje naporov obeh sosednjih narodov po drugi svetovni vojni, da bi se pomirile strasti, zločini pa našli svoje mesto v zgodovini in na sodišču.
Nič ni govorila o drugi svetovni vojni. Nič o zločinih italijanske armade pri nas, nič o talcih, žični ograji okrog koncentracijskega taborišča Ljubljana, nič o Gonarsu, Rabu, Golobarskih žrtvah, o sv. Urhu, Gramozni jami, talcih … O tem seveda gospa M. (kako zlovešče zveni to ime), ne ve nič. Žrtve so samo Italijani, zverine so samo komunisti, sciavi. 'O, sancta simplicitas,' gospa M.!
Bil sem zgrožen. Po tej novici sem pričakoval oster odziv naše države. Pa se ni zgodilo nič. Nič. Bil sem prepričan, da bodo zazvonili vsi zvonci v uradu predsednice RS Nataše Pirc Musar, na ministrstvu za zunanje zadeve (Fajon), v uradu predsednika vlade. Danes bi morali zapreti italijansko veleposlaništvo v Ljubljani in domov pospremiti njenega veleposlanika. Pričakoval sem to. In mirovništvo gospodov Pahorja in Matarelle? Utonilo je v mlaki oživljenega fašizma. Pa tako imenitno, z izbrano besedo, nam je zapela Svetlana Makarovič: »In ko misliš, da si jih že zatrl, spet prilezejo na dan …« Poteptan je bil trud veteranskih, borčevskih in drugih organizacij obeh držav, da bi počasi utonile v globine pozabe strahote druge svetovne vojne, ki so jih na naših tleh, nad našimi ljudmi in zemljo, storili predniki gospe M., katere besede so pljunek v obraz vsem, ki želimo sožitje in mir.
Kot pohojen spomin mi ostajajo prizadevanja za dobrososedsko sobivanje, recimo, krvodajalcev iz Ljubljane in mesta Parme. Prijetna srečanja so blažila spomin na neke daljne čase. Sem sodijo tudi srečanja združenja vojaških gornikov Slovenije z italijanskimi veterani. Vsako leto se zberemo na Krnu, v Dolomitih, na Ortigari, v Ovčji vasi in drugod ter počastimo spomin na vse vojake, padle v gorah. Za bogve katero idejo in cesarja so v skalah pustili svoja življenja. Iskreno sem prepričan, da s takimi dejanji krepimo mir in sožitje v Evropi.
Vabim vas, gospa M., na izlet. Sprehodila se bova okrog Ljubljane. Po tisti poti z žico, ki jo je postavila vaša slavna armada 1942. leta. Samo do Gramozne jame bova šla in se poklonila talcem. Žal gospod Mattarella ni našel časa, da bi z g.Pahorjem prižgal svečko v spomin tudi našim talcem, ki so jih ustrelili italijanski vojaki. Mimogrede si bova ogledala še sv. Urh in ljubljanske zapore, kjer so preživljali 'čudovite čase' z vašimi fašističnimi krvniki naši rodoljubi. Ampak to vam, gospa M., najbrž ni mar. To so bili rebelli, ščavi.
Vzemite si čas! Vabim vas na izlet čez Notranjsko, tja do Čabra in Gorskega Kotarja na Hrvaškem, po Dolenjskem in Beli krajini, kjer vam lahko še danes pokažem ruševine vasi, ki so jih požgali vaši 'slavni vojaki'. Tisti vojaki v črnih srajcah, ki so nosili 'slavno romansko kulturo' z baklami in puškami po naših vaseh in mestih. Spomin na te strahotne čase tudi pri nas še ni pozabljen. In naj vam zaupam še to, da sem bil v krstne knjige (ne v matične knjige, te so spisali kasneje) vpisan kot Luiggi Capellano. Drugi dan po vrnitvi iz KZL Dachau je moj oče Alojz stopil na matični urad in me vpisal – Dušan Kaplan.
Vem, da tega niste vedeli, gospa M. Jaz pa nisem pozabil. Pa tudi drugi moji rojaki ne. Ne vem, če bom še kdaj šel v Parmo, na Krn, v Marostico, na Ortigaro, v Ovčjo vas … Ampak bojim se vas pa ne. Le žalosten sem.
mag. Dušan Kaplan, Ljubljana
