Pevka Elda Viler je klena Primorka, rojena v Koštaboni, zdaj pa živi na obrobju Ljubljane, kjer vrtnari, skrbi za muce in psa ter si tudi zapoje. In še vedno občasno nastopa na koncertnih odrih. »Na žalost Elda ni bila nikoli med tistimi, ki so pobirali smetano. Vedno pa so nanjo računali takrat, ko je bilo treba odpeti pesem za kakšen dobrodelni koncert. In nikoli se ni odrekla temu, da bi nastopila,« je povedal Ivo Gajič, pisatelj in soavtor njene avtobiografije z naslovom Elda – notranji boj, ki so jo včeraj predstavili javnosti. Nikoli torej ni bila v krogih, kamor so se stekali visoki honorarji. Vendar pa ji je skromnost pomagala ohranjati razsodnost in bistrila njeno poslanstvo, ki ga s poglobljenimi interpretacijami slovenskih popevk opravlja že od šestdesetih let 20. stoletja naprej.
Eldini spomini
Pisalo se je leto 1964, ko je prvič nastopila na festivalu slovenske popevke s Sepetovo skladbo S teboj. Na festivalu je nastopila še v letih 1966, 1967, ko je zmagala s Sepetovo skladbo Vzameš me v roke, 1968, 1969, 1971 in 1972. Zmagala je tudi na festivalu jugoslovanske popevke v Opatiji leta 1967 z Robežnikovo Na deževen dan. Bila je gostja številnih festivalov po Evropi, snemala je gramofonske plošče za jugoslovanske, nemške in češke založbe, nastopala na televiziji. Popevka, šanson, jazz – to so bili glasbeni žanri, kjer se je našla.
S svojo avtobiografijo je javnosti zdaj ponudila vpogled v svoje spomine iz izjemne pevske kariere, pa tudi bolj intimne iz otroških dni, na pokojnega moža Antona Dežmana, kot tudi o svoji hčeri Ani Dežman, s katero si pogosto delita koncertni oder. Knjiga pa se prevesi tudi v pregled Slovenske popevke od leta 1964 naprej in je tudi v tem smislu dragocen zgodovinski dokument.
Ti si moja ljubezen je morda njena najpopularnejša popevka, ki je bila na včerajšnji dan ljubezni deležna posebne pozornosti. Omenil jo je tudi soavtor knjige Gajič, ko je dejal, da pevske legende zaradi pesmi Besede (besede, besede …), ki jo je nekoč interpretirala z Borisom Cavazzo, ni maral, zaradi skladbe Ti si moja ljubezen pa jo je imel rad. »Elda je imela nekaj, kar me je navduševalo, imela je tisto, čemur pravimo osebnost,« je še povedal pisatelj.
Želja, stara trideset let
Pevka je dejala, da si je od nekdaj želela izdati avtobiografijo, a je trajalo kar trideset let, da je naletela na prave ljudi, ki so jo pri tem podprli. Pobudo je dal Srečko Čoš, vsestranski človek, ki najraje sliši, če ga naslovite pesnik, ne nazadnje je napisal enajst pesniških zbirk. Nedavno je napisal tudi pesem Obisk prijatelja, ki je bila pevki v velik navdih in se je znašla tudi na naslovnici avtobiografije. Elda Viler jo je posnela in jo včeraj prvič javno odpela. Čoš je bil tudi tisti, ki je lani v Slovenski filharmoniji organiziral koncert v čast 60-letnice pevkinega umetniškega ustvarjanja. Drugi človek, pomemben za izid knjige, je založnik Mitja Pogorevc (knjiga je izšla pri založbi Spotko in je na voljo prek spletne prodaje), sicer tudi avtor projekta prenove železniške kulturnotehniške dediščine.
Vzgib za nastanek knjige pa se ni skrival v želji po dobičku, temveč v tem, da pevka skozi besede izpriča svojo izjemno dediščino tako v življenjskem kot kariernem smislu. Pa tudi, da spregovori o stvareh, ki so ji dolgo ležale na duši, denimo o zakulisju glasbene scene pri nas ali o odvzemu statusa samostojne umetnice v devetdesetih letih, kar jo je prizadelo.
»Na tem svetu ne iščem zakladov, iščem jih v nebesih. Mislim pa, da je vendarle lepo, če nekomu, svojim potomcem ali pa svojim Slovencem, zapustiš spomin, zgodbo o pevki, o ženski, preprosti punci z vasi, ki je prišla brez šol v veliko mesto, kjer se je njena kariera tudi začela,« je še povedala.
In še, da je bilo »takrat, ko smo bili mi del glasbene scene, vse drugače. Danes se mi zdi, da je vse bolj rutinirano, tisti notranji naboj v pevcih se je porazgubil. Toda ravno ta naboj (ki se je znašel tudi v podnaslovu avtobiografije oziroma na naslovnici v izreku »Ni samo glas, je neki notranji naboj«, op. a.) meni še vedno pomeni nekaj zelo velikega, željo, voljo, smisel v življenju, nekakšno ponotranjenost, ki se dogaja, ki premika, ki gori – kot naboj ljubezni.«
