Dostopnost do velike količine podatkov nam daje občutek, da lahko pridemo vsemu do dna. A pogosto samo dejstva niso dovolj za to, ampak moramo imeti znanje, da ta dejstva ustrezno zložimo, sestavimo v končen zaključek, kar pa lahko zahteva specifično usposobljenost. Te nam množica informacij ne more vedno dati. A ker imamo v povprečju kar visok ego, si le težko priznamo, da pa morda vendarle nismo vsevedi oziroma da se pač na nekatere stvari čisto nič ne spoznamo. Morda je to najbolj očitno prav pri najbolj konkretnih stvareh, kot je, na primer, električna napeljava. Kajti posledice naše »strokovnosti« so lahko kar nevarne, če ne vsaj materialno škodljive. A bolj ko stvari postajajo neotipljive, nematerialne, težje je postavljati mejo, težje je ugotoviti, do kod sega naše znanje, in morda nehote, brez kakšnega namena, dobimo občutek, da je tisto, kar znamo, dovolj za to, da povsem zaupamo svojim argumentom in začnemo druge prepričevati o svojem prav.
Primer? O, kar nekaj vam jih lahko povem. Kot meteorolog lahko začnem kar pri vremenu. Na vreme se »spoznamo« vsi, operiramo z meteorološkimi pojmi, čeprav morda povsem napačno. Meteorologija ni lahka, fizika je marsikomu v šoli delala težave. A na to hitro pozabimo in skušamo vreme razumeti brez tega. Pa ne gre povsem, verjemite mi. Zato tudi prihaja do tako absurdnih zaključkov pri raznih teorijah zarote, ki nimajo nikakršne naravoslovne osnove. A če ti je fizika španska vas, se ti ne bo zdelo, da je pri tem kaj sumljivega. Drug primer je šolski. Učiteljski poklic je postal skoraj psovka, vsak od nas ve bolje, kako je treba poučevati mladino. Poznam primer, ko je neki starš rekel profesorici, da je on končal srednjo šolo in da že dobro ve, kako je treba učiti matematiko. Takih staršev je, žal, vse več. In tako dalje.
Skratka, manjka nam malo samokritičnosti, ponižnosti, sposobnosti priznati si, da v današnjem svetu, ko je človeškega znanja res ogromno, ne moremo biti kot tisti renesančni polihistorji, ki so bili strokovnjaki na mnogih področjih.
