V naravi vsako neravnovesje teži k temu, da bi se vzpostavilo ravnovesno stanje. Pri zraku sta dva glavna vzroka neravnovesja: razliki v temperaturi in v zračnem tlaku. V obeh primerih delujejo na zrak sile, ki povzročijo gibanje zraka – veter. Sila, ki nastane zaradi različnega tlaka, je precej močnejša od tiste, ki nastane zaradi različne temperature ali gostote. Zato se tudi zrak v prvem primeru hitreje pospešuje in vetrovi so lahko močnejši kot v drugem primeru. Lahko pa pride tudi do kombinacije obeh vzrokov. Pri nas je tak pojav lahko pri burji. Načeloma piha burja zaradi tega, ker se nad celino krepi anticiklon, nad morjem pa ostaja žep nižjega zračnega tlaka. A hkrati je zrak, ki se giblje iznad celine proti morju, tudi hladnejši in »pljuska« čez grebene notranjskih in severnoprimorskih hribov ter se še dodatno pospešuje, ko pada po pobočjih v nižje nadmorske višine. Močne burje so pogosto kombinacija termičnega in tlačnega vzroka. Če piha burja predvsem zaradi zlivanja hladnega zraka čez hribovite grebene na primorsko stran, je burja šibkejša. V do sedaj navedenih primerih je veter posledica različnih vzrokov.
Veter je lahko tudi vzrok različnih vremenskih pojavov ali pa jih preprečuje. Vlažni veter lahko na privetrnih straneh povzroči nastanek oblačnosti po grebenih in vrhovih hribov, lahko je tudi vzrok padavin v takih situacijah. Na zavetrnih straneh hribov (na tistih, od katerih piha stran od hriba) pa lahko pride do pojava fena ali vsaj do sušenja zraka – ker se zrak pri spuščanju na drugo stran segreva, se mu zmanjša relativna vlaga, še posebno pa v primerih, ko zrak ob morebitnih padavinah izgubi nekaj vlage. Pri tem seveda odločilno vlogo odigra tudi oblika površja, relief. Nekaterih vremenskih pojavov ob enakem vetru ne bi bilo, če bi bila tla ravna. Vremenske značilnosti Slovenije bi bile precej drugačne ali vsaj drugače razporejene, če bi bili hribi bolj v vzhodnem delu, na zahodu, ob prehodu z morja na kopno, pa ravnina.
