Krvavi madež, ki simbolično polit po naslovnici Objektiva pronica skozi strani Dnevnikove priloge, je med koncem tedna naletel na veliko pozitivnih odzivov. Avtor vizualnega komentarja Tomato Košir, ki so ga poslušalci Vala 202 izbrali za ime tedna, je medtem v pogovoru za radio ob razglasitvi povedal, da se mu sami odzivi na njegova dela ne zdijo tako pomembni, kot so pomembni realni rezultati, ki sledijo. Uspešnost vizualnega komentarja pa še nekaj časa ne bo merljiva, ocenjuje. Hkrati pa meni, da je v razpravah okoli problematike vojne med Hamasom in Izraelom ter obleganja Gaze čutiti zelo malo tiste prave empatije. »Predvsem imam občutek, da se to tematiko izkorišča za obračunavanje vaši-naši, kar je popolnoma sprevrženo.« Ocenjuje, da je zelo podobno tudi na tujem.
Glede same priprave vizualnega komentarja je izpostavil, da gre za zelo kočljivo temo. »Moraš biti res, res previden. Ideja je potrebovala subtilno izvedbo.« Sam odtenek za kri pa je sestavil iz dveh vrst medu in rdečega vina, soka rdeče pese in rdečega tuša. »Operiramo z vizualnim gradnikom, ki ga vsi poznamo. Poznamo to barvo in poznamo to viskoznost. To ne more biti tempera, tuš ali karkoli,« je pojasnil.
Preberite še: Kako smo dosegli, da kri iz Gaze pronica skozi Objektiv
Za svoje dolgoletno sodelovanje z Dnevnikom in Objektivom je Tomato Košir izpostavil nekdanjega likovnega urednika Sama Ačka, ki je Koširja k sodelovanju povabil leta 2011. »Potem se je to dobro delo nadaljevalo z ostalimi uredniki, odgovornim urednikom Miranom Lesjakom, urednikom Objektiva Domnom Caharijasom, s sedanjo likovno urednico Silvijo Černe, ki je fantastična, pa pogosto spregledana, in tehničnim urednikom Vidom Brezočnikom. Zdaj pa sem imel tudi prvič možnost priti do nadzora tiska.« Dodal je, da je prav Ačko sprožil premik, da se vizualni komentar obravnava enakovredno pisanemu.
Pozornost mora ujeti v sekundi in pol
Tomato Košir je pojasnil, da je njegov vizualni komentar, ki krasi naslovnico oktobrskega Politica, sprva naročil britanski Guardian. »Kot že večkrat, sem čakal na njihov končni odgovor. Ker ga nisem dobil, sem si prvič upal poslati Politicu. Ker imajo res enega najvišjih nivojev vizualnih komunikacij, sem imel kar precejšnje strahospoštovanje.« Uspeh pa je lahko v Sloveniji po Koširjevih ocenah tudi dvorezni meč. »Naročniki se bojijo, da bom predrag. Ko sem dobil prve odmevnejše nagrade leta 2013 in 2017, sem naslednje leto izgubil tudi 60 odstotkov dela.«
Povedal je še, da njegovi vizualni komentarji nastajajo različno in so različnih kompleksnosti. »Včasih komentiram kolumno koga drugega, recimo Ervina Hladnika-Milharčiča. Njega je težko vizualno komunicirati, ker ima precej rdečih niti. Pri aktualnih dogodkih pa si ne dam veliko časa. Tudi tisto končno odčitavanje me prisili v hipnost komunikacije. Čas za vzbujanje pozornosti pri povprečnemu bralcu je sekunda in pol. V najboljšem primeru. Ta stvar mora res biti ravno pravšnja in hitro komunicirana,« je pojasnil.
Opaža še, da ima stroka oblikovanja vidnih sporočil težavo, ker je sama javnosti sporočila, da gre za neke vrste umetnost. »Mi uporabljamo zgolj orodja iz likovne umetnosti. Služimo komunikaciji naročnika – organizacije, izdelka, storitve ... Smo v vlogi, da podajamo njihovo identiteto. Vizualni komentar se nekoliko razlikuje. Ta je nekoliko bolj podoben pisani kolumni in vsebuje več mojega osebnega doživljanja. To mi da tisto največje zadovoljstvo. Počutim se bolj aktiven del družbe.« Kadar mora svoj vizualni komentar pojasnjevati, pa običajno ve, da dela ni opravil dovolj dobro.
Celoten pogovor s Tomatom Koširjem na Valu 202 lahko poslušate na tej povezavi.
