Včeraj je Izrael uresničil napoved obrambnega ministra Joava Galanta, ki je dejal:  »Nič elektrike, nič hrane, nič goriva«. Sledile je prekinitev dobave elektrike, vode, hrane in goriva enklavi, kjer živi 2,3 milijona ljudi, od tega jih je skoraj polovica otrok. Edini elektrarni v Gazi je tako včeraj ob 14. uri po lokalnem času zmanjkalo goriva, kar pomeni, da so prebivalci Gaze odtlej odvisni od generatorjev elektrike, če jih imajo, in če še imajo gorivo zanje. Dobava slednjega pa je onemogočena zaradi zaprtja mejnega prehoda med Gazo in Egiptom.

Ogrožena življenja novorojenčkov v inkubatorjih, ljudi na kisiku …

»Kmalu ne bodo več delovale storitve, ki so bistvenega pomena za preživetje prebivalstva, vključno z bolnišnicami,« so opozorili v Centru za človekove pravice Al Mezan. Bolnišnicam bo v največ treh dneh zmanjkalo goriva za generatorje. Če bo Izrael vztrajal pri blokadi Gaze, se bo v tamkajšnjih bolnišnicah ustavila oprema, ki bolnike ohranja pri življenju. Ogroženi so novorojenčki v inkubatorjih, bolniki na kisiku, bolniki, ki potrebujejo dializo in mnogi drugi. »Brez elektrike obstaja nevarnost, da se bolnišnice spremenijo v mrtvašnice,« je po poročanju Al Džazire dejal Fabrizio Carboni, regionalni direktor mednarodnega odbora Rdečega križa za Bližnji in Srednji vzhod. »Ko zmanjka elektrike, bo bolnišnica postala množično grobišče,« se po poročanju New York Timesa strinja tudi Muhammad Abu Salima, direktor bolnišnice. Zaradi bombardiranja, lakote, pomanjkanja vode in širjenja nalezljivih bolezni pravzaprav celotnemu območju Gaze grozi, da se bo spremenilo v množično grobišče, pa opozarja palestinski vladni urad za medije. 

»Moj brat, dve sestri in starši počasi umirajo pred mojimi očmi in srce parajoče je, da ne morem storiti ničesar, da bi jih rešil,« je povedal tiskovni predstavnik palestinskega ministrstva za zdravje Ahmed Sheikh Ali, čigar družinski člani so sicer preživeli napad, a so v bolnišnici, odvisni od naprav, ki jih ohranjajo pri življenju. 

»Bolnišnica je povsem polna in začelo nam je zmanjkovati vsega. In to je šele četrti dan,« je v torek dejal Ghassan Abu-Sittah, britansko-palestinski kirurg v glavni bolnišnici al-Shifa. »Razmere se še naprej slabšajo, število pacientov raste, zlasti otrok, ki prihajajo z grozljivimi poškodbami,« je dejal. »Danes zjutraj sem videl deklico z grozljivimi poškodbami obraza, njena mati zdravnica pa je bila ubita, ko je bil njun dom tarča streljanja,« je nadaljeval. Najpogosteje k njim pripeljejo bolnike z zlomi okončin, ranami trebuha in hudimi poškodbami glave, med katerimi je več kot polovica žensk in otrok. »Trpimo … in svet se ne zgane. To je klic na pomoč vsemu svetu, pomagajte nam,« je še dejal. 

Léo Cans, vodja misije Zdravnikov brez meja za palestinska ozemlja, razmere v Gazi opisuje kot katastrofalne. Kot je dejal za Guardian, so tamkajšnji zdravniki preživeli že več prejšnjih napadov in pravijo, »da je tokrat drugače, da ne vidijo izhoda in se sprašujejo, kako se bo vse končalo«. »Ni besed, ki bi opisale, skozi kaj gredo ti ljudje,« je še dodal.

Kolektivno kaznovanje je vojni zločin

Human Rights Watch (HRW), svetovna organizacija za človekove pravice, ob tem opozarja, da morajo izraelske oblasti po mednarodnem pravu zagotoviti, da so izpolnjene osnovne potrebe prebivalstva. V organizaciji se strinjajo, da je Hamasu treba soditi zaradi umorov civilistov v Izraelu, a obenem opozarjajo, da je odvzem električne energije in ostalih dobrin celotnemu prebivalstvu Gaze zaradi dejanj posameznikov oblika kolektivnega kaznovanja. Tovrstne taktike sodijo v kategorijo vojnih zločinov, so jasni v HRW.

Ljudje ostajajo zakopani pod ruševinami

47-letni voznik rešilca Naseem Hassan, ki to delo opravlja že 25 let, je za New York Times povedal, da česa podobnega ni nikoli doživel. »Ko prispemo na mesto napada, lahko odpeljemo samo poškodovane in mrtve, ki so zunaj zgradb, ne moremo pa izpod ruševin izkopati poškodovanih in trupel,« je dejal. Podobno opisuje tudi bolničar Amir Ahmed, ki je v torek zvečer z ekipo reševalcev odpravil na mesto bombardiranja, kjer so množice ljudi, mnogi med njimi bosi, bežali iz pravkar podrtih stavb. »Ljudje so jokali za otroki, ki so ostali pod ruševinami,« je povedal 32-letni Ahmed. »Potrebovali bi buldožerje in težko opremo, a tega nimamo,« dodaja Hazzan. Kot pravi, je v Gazi vse polno porušenih stavb, v katerih so ranjenci in trupla, do katerih se ni moč prebiti.