Klimatologija, proučevanje podnebij in vremena vsebuje mnoge osnovne znanosti, kot so fizika, kemija, biologija, geologija, matematika, astronomija, antropologija in še druge. Današnja znanost je specializirana, samo organskih kemijskih spojin je deset milijonov in več. Znanost postavlja hipoteze in jih potrdi ali ovrže z ugotavljanjem dejstev in z meritvami. Prava znanost ne pozna konsenza, soglasja, dviganja rok, kdo je za, kdo proti, kdo se vzdrži.
Tako je tudi pri podnebnih spremembah. Raziskujejo jih znanstveniki naštetih ved in znanstvenih področij ter objavljajo rezultate raziskav. Kritično razmišljanje je sestavni del znanosti, pa tudi izobraževanja od vrtcev naprej. Žal se v izobraževanju pri nas ne izvaja.
Kaj pa politika? Ali je dolžna upoštevati znanost? Ali je pravno zavezana, da upošteva znanost ali je to njena dobra volja? In če je dolžna, ali mora javno objaviti, katera znanstvena dejstva je upoštevala, katerih pa ni, in našteti vire, kjer so preverljivi podatki? Ali je kritično razmišljanje tudi del politike?
Pravzaprav je treba dognati, kaj si volivci želijo: da politika upošteva znanost z vsemi njenimi metodami, ali je volivcem vseeno in so raje vodeni brez lastnega kritičnega razmišljanja. Politika namreč pozna tudi indoktrinacijo in uporablja psihologijo množic, da bi uveljavila svoje ambicije, ne pa znanosti. Utemeljitelj psihologije množic Gustav Le Bon (1841–1931) ugotavlja: »Govornik, ki želi zavesti množico, se mora posluževati strašnih trditev. Pretiravati, zatrjevati ter ponavljati mora svoje trditve in še pomisliti ne sme, da bi karkoli prikazal z razumnimi razlagami.«
Prav to se dogaja pri podnebnih spremembah. Na COP 27 pred slabim letom v Egiptu je na primer v svoji pridigi generalni sekretar OZN Guterres povedal: »Z nogo na pedalu za plin smo na avtocesti v podnebni pekel.« Sredi letošnjega leta je opomnil: »Obdobje globalnega segrevanja se je končalo, nastopilo je obdobje globalnega vrenja.«' Za temi trditvami ni nobene znanosti. Celo politični forum za podnebne spremembe IPCC tega ne navaja.
Tudi slovenska politika sledi enoumju in naštevanju političnih shodov (Pariz ipd.) in političnih predpisov kot osnovo za razogljičenje, ogljični odtis, davek na CO2 in za vojno proti ogljikovem dioksidu, ki je naravi nujno potreben za večji pridelek in rast gozdov. Če ga bi bilo pol manj, bi izumrle rastline in mi z njimi. Slovenska politika ne zna navesti niti ene znanstvene osnove in dejstev ter znanstvenih virov za svoje naštete odločitve.
mag. Tomaž Ogrin, Ljubljana
