Vlada se je namenila, da bo do konca leta pripravila predloge novih zakonov o duševnem zdravju, o psihoterapiji ter o psihološki dejavnosti. (Za področje duševnega zdravja in demence je na ministrstvu zadolžena – povabil jo je še minister Loredan Bešič – psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, ki je tudi sodelovala v Tarči.) Zakon o duševnem zdravju, s katerim želijo odpraviti nekatere neustavnosti, je že v parlamentu, o psihoterapiji pa se javno krešejo mnenja. V glavnem med psihiatri in kliničnimi psihologi na eni strani ter na drugi strani med »terapevti«, ki so končali izobraževanje družinske terapije na teološki fakulteti in na zasebni Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani, in sicer o tem, kdo lahko psihoterapijo sploh izvaja in kdo je upravičen do javnega denarja iz zdravstvene blagajne.
Kadar in kjer je ponudba manjša, kot so potrebe, se vedno najdejo posamezniki ali skupine, ki v tem zagledajo zlato jamo. Prišli smo do situacije, ko žal ni več nenavadno, če se izkorišča celo duševno stisko in duševne motnje ljudi. Kot gobe po dežju so se pojavili različni »strokovnjaki«, ki za velik denar tržijo različne »zanimive tehnike pomoči«. (Mimogrede, zame med njimi in eksorcisti ni prav velike razlike, razen da so slednji, vsaj upam, zastonj.) Spet drugi, mnoge med njimi gotovo žene iskrena želja po pomoči, so ustanovili različne zasebne institute s prijaznimi, a nerealnimi in strokovno neizvedljivimi obljubami, tretji zasebno fakulteto Sigmunda Freuda, četrti katedro za družinsko terapijo na teološki fakulteti, a glej ga zlomka, oboji brez vseh ustrezno izobraženih predavateljev. Še patri se ukvarjajo s terapijo in z izobraževanjem terapevtov – Frančiškanski družinski institut. Tudi psihiatri in psihologi niso imuni na »dvoživkarstvo«. Ne morejo izvajati psihoterapije v svoji ustanovi, pa jo v zasebnih, ki jih nekateri tudi ustanovijo? A raje neham z naštevanjem, preveč je tega.
Lahko psihoterapijo izvajajo samo psihiatri in klinični psihologi? Če razumemo razliko med njimi in »samooklicanimi psihoterapevti« (samooklicani, ker jim naziva psihoterapevt še nihče ni priznal), potem lahko pritrdimo, da so samo oni usposobljeni za varno obravnavo pacientov. Za tiste, ki jih ne ločite: psihiater je zdravnik, ki je specializiral psihiatrijo in potem še psihoterapijo, ene ali več smeri. Klinični psiholog pa je po študiju psihologije specializiral klinično psihologijo in potem še psihoterapijo. Oboji dobro poznajo diagnostiko, načine, kako pacientom najbolje pomagati, saj imajo okoli 10.000 ur klinične prakse. Nasprotno se »samooklicani« po različnih osnovnih izobrazbah (pravnik, gradbenik, ekonomist …) naučijo samo posameznih psihoterapevtskih tehnik, kar pa po mnenju njihovih institucij zadostuje za samostojni poklic psihoterapevta. Če karikiram: to je, kot da bi ekonomist brez znanja anatomije, različnih bolezni in njihovega diagnosticiranja z eno operativno tehniko, ki bi se je naučil na vikend izobraževanju, postal kirurg in operiral vse po vrsti.
Predloga zakona o psihoterapiji še vedno ni na mizi, čeprav je menda že pripravljen, a če poznamo stališča psihiatrinje Mojce Zvezdane Dernovšek, ki jih je že večkrat povedala, si lahko predstavljamo, da bodo izpolnjevali kriterije in dobili licenco tudi »samooklicani psihoterapevti«. So za to res dovolj argumenti, da se s tem izloči »najbolj problematična alternativa«? Da se dopolni pomanjkanje psihoterapevtov iz vrst psihiatrov in kliničnih psihologov? Ni druge rešitve? Se ne da ločiti problemov in stisk, ki so del vsakdanjega življenja, in težav, ki so del duševnih motenj? Pri prvih si lahko pomoč delijo: materin objem, prijateljeva rama, sosedov nasvet, država z zagotavljanjem za vse dostojnega življenja in psihosocialna pomoč ter svetovanje diplomantov teološke fakultete in Možinove univerze. Ne? Ker moramo postati »moderni« in posnemati druge države, čeprav jih ne moremo v celoti? In nič ne de, če se bo javni denar prelival za bogatenje zasebnikov, v bodoče še k tem, ki z zdravstvom nimajo nobene zveze.
Sprašujem se, koliko »Bešič Loredana« se skriva v Mojci Zvezdani Dernovšek, ki je bila družabnica v zasebnem inštitutu Karakter, njegovi predavatelji pa so predavali tudi v Možinovi Freudovi fakulteti. In zakaj si nekateri tako prizadevajo rušiti psihiatrično in psihološko stroko, ki bi se, seveda, morala tudi sama kritično pogledati v ogledalu.
Polona Jamnik, Bled
