Krešimir Čosić, Dragan Kičanović, Dražen Dalipagić, kasneje Dražen Petrović in mnogi drugi so igrali posebno košarko, ki sta jo krasili improvizacija in inteligenca, krmar s klopi pa je bil on, Zagrebčan v zgornjem delu nepozabne modre trenirke z jugoslovanskim grbom, kakršno je prevzel od svojega učitelja in prijatelja, prav tako že pokojnega Ranka Žeravice, čigar pomočnik je bil sprva.
Zoran Slavnić, graditelj igre tiste ekipe, je o njem rekel: »Mirko Novosel je najboljši trener vseh časov. Ljudje pravijo, da ni osvojil največ lovorik, vendar ne trdim, da je osvojil največ lovorik, ampak da je najboljši. Je najpametnejši trener, ki me je treniral. Ma ne, on je najpametnejši trener, ki je kogar koli kadar koli treniral.«
Vodilo, ki ga je zagovarjal, je bilo, da je košarka igra, ki se igra z glavo. »Za to pa je treba imeti nekaj v glavi,« je dodal v intervjuju leta 2016, ki smo ga objavili na straneh tega časopisa in ki je tedaj razburil nekatere v širši regiji, saj je v njem izjavil, da nikoli ne imel v ekipi Miloša Teodosića.
Po izobrazbi je bil pravnik, za tiste čase pa je bil napreden trener, ki je sledil novostim predvsem iz ZDA. Leta 1970 ga je Jugoslovanska košarkarska zveza postavila za trenerja kadetov, kajti leta 1971 je Fiba prvič organizirala kadetsko evropsko prvenstvo. V Domžalah so organizirali pokal republik, na katerem so se pojavili Mirza Delibašić iz Tuzle, Dragan Kičanović iz Čačka, Franci Volaj iz ljubljanskega Slovana, Željko Jerkov iz Pulja in drugi. Kot je razložil Novosel: »Značilnost kadetske ekipe, iz katere je potem zrasla tako imenovana zlata generacija, je bila, da niti en velik igralec ni prišel iz velikega kluba. Vsi talenti so prišli iz majhnega okolja. Žižića je moj pomočnik Rajačić našel kar na ulici v Nikšiću. Dobesedno. Ko je prišel na prvi trening, ni mogel slediti dogajanju. S to mularijo smo začeli delati sistematično.«
Novosel je bil prvi, ki je z jugoslovansko košarkarsko reprezentanco gostoval v ZDA, ki so bile tedaj košarkarsko še svet zase, jugoslovanska reprezentanca A pa je s študentskimi ekipami izgubljala z dvomestnimi razlikami. Leta 1973 je bilo prvo takšno gostovanje, istega leta so – spet na njegovo pobudo – odigrali prvo jugoslovansko tekmo vseh zvezd. Glavna konkurentka Jugoslavije je bila tedaj Sovjetska zveza, na enajstih srečanjih pa jugoslovanska reprezentanca pod Novoselovim vodstvom ni nikoli izgubila. Z reprezentanco je bil dvakrat evropski prvak, na olimpijskih igrah v Moskvi je osvojil zlato, v Montrealu srebrno in v Los Angelesu bronasto medaljo. Bil je tudi selektor Belgije in Hrvaške, njegov karierni izkupiček pa je 99 zmag in vsega enajst porazov.
Posebno poglavje njegove kariere je zagrebška Cibona, prva zagrebška ekipa, ki ji je uspelo postati jugoslovanski prvak, kasneje pa tudi dvakratni evropski prvak. Cibona je kot klub nastala na njegovo pobudo, ker je uvidel, da način, kot je delovala Lokomotiva, do tedaj krovni zagrebški klub, za katerega je do leta 1966 igral tudi sam, ne bo prinesel uspeha. Osebno je prepričal mestne gospodarstvenike, da so vložili denar, si zamislil, prevzel in izpeljal projekt. Podobno, kot je ustvaril reprezentančno selekcijo. Z raznih koncev in nemalokrat majhnega okolja je v Zagreb pripeljal mlade igralce, v katerih je videl potencial, vključno z bratoma Petrović, Aleksandrom in Draženom iz Šibenika. »Ko smo iskali in selekcionirali igralce, sta bila na prvem mestu dva fizična kriterija: višina in hitrost. V nadaljevanju so bile odločilne psihične predispozicije. Ambicija, hrabrost, inteligenca in disciplina.« Tudi zato Mirka Novosela nikoli nismo videli risati akcij na tablo. Ne samo da to v njegovih časih niti ni bilo običajno, ampak tudi zato, ker je izbiral igralce, ki so bili na igrišču sami sposobni najti rešitev.
