Matt Damon je nekoč v pogovorni oddaji voditelju Conanu O'Brienu razlagal, kako je v Londonu srečal Toma Cruisa in ga zaslišal o kaskaderskem podvigu v Dubaju. Spomnimo, Cruise je v četrti nemogoči misija Protokol duh plezal po vrtoglavo visokem dubajskem hotelu Burj Khalifa. Damon se boji višine in mu ni bilo jasno, kako je njegov stanovski kolega stvar sploh izpeljal. Cruise mu je razložil, da je o prizoru v bistvu sanjal 15 let, a ko je idejo sprva predstavil tipu, zadolženemu za varnost, mu je ta odvrnil: ne, ne bo šlo, to je prenevarno. »Aha, aha,« je rekel Cruise in – tako Damon – zamenjal tipa za varnost. Cruise se o teh zadevah danes že lažje zmeni. Ko je režiserju Christopherju McQuarriju pri zadnji nemogoči misiji predlagal skok z motorjem in padalom s klifa, mu je ta odvrnil, da pa bi on posnel prizor, v katerem iztiri vlak. Cruise v tem primeru ni rabil zamenjati režiserja – posneli so oboje.
Misija: Nemogoče – Maščevanje, 1. del, ki je nadaljevanje v dveh delih, traja 163 minut, omenjen prizor skoka z motorjem in padalom pa kakšnih deset sekund. Tu nekje. Ne dosti, skratka. Pove pa naslednje: v času, ko se filmi vse bolj zanašajo na posebne učinke, je 61-letni Cruise z ekipo filmarjev garant, da bo tisto, kar se da posneti s pomočjo praktičnih učinkov in kaskaderstva, tudi res posneto s pomočjo praktičnih učinkov in kaskaderstva. Po starošolsko. Cruise vztraja, da igralec vseh teh drobnih sil, ki naj bi jih čutil v teh momentih, enostavno ne more sfejkati, potvoriti, ponarediti. Da nič ne prekaša resničnih, otipljivih telesnih podvigov. Ta romantika na relaciji med analognim in digitalnim je v sedmem delu serije Misija: Nemogoče nenazadnje del zgodbe. Zadnji del se začne sredi Beringovega morja na radarjem nevidni ruski podmornici, ki pa ji zagode odpadniška umetna inteligenca. Torpedo, ki ga izstreli posadka, zlonamerna koda vrne kot bumerang in potopi podvodno plovilo.
Jasno – ta vsemogočna, vseprisotna, amoralna, osamosvojena digitalna Entiteta naj bi pomenila revolucijo vojskovanja in poleg potencialnega konca sveta tudi konec klasičnih, človeških, analognih agentov. A kaj, ko je na drugi strani superagent Ethan Hunt alias Tom Cruise, ki je kot pilot Pete Mitchell podobne pomisleke zavrnil že lani v poletnem hitu Top Gun: Maverick. »Morda, gospod, a ne danes,« je odgovoril kontraadmiralu, ki mu ja pridigal, kako ga bodo kmalu zamenjali brezpilotniki. Vemo, kako se je to izšlo. Cruise se tudi tokrat svojim nadrejenim, pa tudi gledalcem, odloči dokazati, kako še ni prišel njegov čas, kako kljub letom še vedno obvlada akcijski posel, kako je še vedno številka ena za nemogoče misije in kako še vedno najlepše sprinta. Filmu se to pozna, akcija je iz prizora v prizor vse bolj vratolomna, akrobatska, adrenalinska, spektakularna. Maščevanje, 1. del, je film, ki želi na vsakem ovinku gledalcu pokazati, da je sleherna akcijska sekvenca zgolj uvertura v naslednjo, še večjo akcijsko sekvenco.
Tudi zadnja Misija: Nemogoče tako kot njeni predhodniki ne more skriti dejstva, da so ti filmi snemani tako, da si filmarji najprej zamislijo akcijske prizore, nato pa okoli njih sestavijo zgodbo. In če je Daniel Craig v zadnji bondovski vlogi po vsakem udarcu, vsakem padcu in vsakem prejetem naboju med zobmi odgovarjal: ne, ni še čas za smrt, potem Cruise sedmič v vlogi ameriškega superagenta po vsaki akrobaciji, zavoju in vragoliji z nasmeškom na obrazu sporoča: ne, niste še videli vsega. Ne, ne bom se še upokojil. Ne do 67. leta, za vas in franšizo bom delal do 80. leta. Ne, Cruise ne protestira zaradi pokojninske reforme. Akcije zato tokrat enostavno noče zmanjkati; v nekem trenutku smo na dnu ocena, drugem trenutku v puščavi, naslednjem trenutku v beemveju brez vrat, spet nekem drugem trenutku v rumenem fiatu, naslednji trenutek na motorju, neki drug trenutek na vlaku. In ko začne pokati, vse drugo enostavno zbledi v ozadje. Okej – razen Toma Cruisa.
Vse je podrejeno spektaklu. Tudi zgodba, ki tokrat ne teče tako gladko kot v prejšnjih filmih, še posebej v primerjavi s šestim delom Izpad, kjer so filmarji formulo eskapističnega geopolitičnega trilerja malodane izpopolnili. Tako kot akcijo so namreč pisci tudi vse spletke, dvojne igre in preobrate tokrat prignali do roba. Rezultat tega je po nepotrebnem zapletena pripoved, ki jo morajo protagonisti prepogosto sproti razlagati. Takšne ekspozicije štrlijo navzven, še posebej ker je dinamičen, gibek in nezatikajoč se tempo sicer zaščitni znak serije. Nova nemogoča misija prav tako ni imuna na za žanr danes tipično inflacijo minutaže in prizorov, ki bi se jih dalo popiliti na scenaristični in montažni mizi. Manj bi bilo skratka več. V vseh drugih vidikih pa je 1. del Maščevanja vendarle v samem vrhu modernega akcijskega filma. Primerjajte samo denimo avtomobilski pregon po Španskih stopnicah s podobno sekvenco v novih Hitrih in drznih ali pa spopad na drvečem vlaku s tistim v novem Indiani Jonesu. Očitno je, da je Misija: Nemogoče s Cruisom na čelu produkcijsko nekaj nivojev nad večino konkurence.
