Ko v šesti Misiji: Nemogoče, podnaslovljeni Izpad, terorist Solomon Lane vpraša ameriškega superagenta Ethana Hunta, ali je kdaj zavrnil katero izmed nemogočih misij, ta ne odgovori na njegovo vprašanje. Odgovor ni potreben, gledalec ga pozna – vprašanje je retorično. Če je bil Daniel Craig, ki je od leta 2006 posnel pet bondiad, že sedmi igralec, ki je postal James Bond, je Ethan Hunt vse od prvega filma leta 1996 samo eden. Ethan Hunt je že 27 let eden in edini Tom Cruise. Ameriški igralec, ki je vseskozi tudi producent franšize, ni nikoli rekel ne. Iz filma v film je vse bolj in bolj poosebljal ameriškega superagenta, ki ga kličejo na najtežje misije z vrtoglavimi sekvencami, v katerih se svet rešuje do zadnje sekunde. Umaknil se ni niti, ko je njegovo zasebno življenje po poroki s Katie Holmes postalo predmet tabloidov, on pa pri šefih Paramounta persona non grata. Leta 2011 naj bi ga po četrtem filmu na čelu franšize zamenjal Jeremy Renner. Scenarij je bil že napisan. Vemo, kako se je to izšlo.
Tom Cruise je takrat umaknil svoje zasebno življenje od oči javnosti in tako med ljubitelji kot stanovskimi kolegi utrdil imidž profesionalca, popolnoma predanega filmskemu poslu. Če je stari Cruise v medijih dvomil v psihiatrijo in skakal po kavču Oprah, novi Cruise skače samo še iz vojaških letal, s stolpnic in pečin. Najraje sam, brez dvojnikov, tudi za ceno kakšne poškodbe. Ko si je na snemanju pred leti zlomil gleženj, je skrajno resno vzel tudi okrevanje. »Rehabilitacija je potekala deset ur na dan, sedem dni v tednu, ker sem moral biti šest tednov pozneje na snemanju, dvanajst tednov pozneje pa sem moral spet sprintati,« je razlagal medijem. V svojem slogu teče in skače tudi v sedmem filmu. Za enega izmed akcijskih prizorov na klifu na Norveškem je ameriški igralec opravil več kot 500 skokov s padalom in tisoče skokov z motorjem, studio pa je zadevo označil za »največjo kaskadersko točko v zgodovini filma«.
Paramount in Cruise seveda obvladata tako filmsko akcijo kot filmsko trženje. O tem, da je Tom Cruise nepogrešljiv del akcijske franšize, zato ne dvomi nihče več. Do menjave bi lahko prišlo zgolj zaradi narave stvari – spomnimo – Tom Cruise je letos dopolnil že 61 let. A če serija, ki je s šestimi filmi v kinoblagajnah pridelala že več kot tri milijarde dolarjev in pol, do danes ni menjala prvega igralca, so se režiserji menjavali kot po tekočem traku. Franšiza je namreč svojo identiteto iskala vse do četrtega dela. Od prvega filma, ki ga je še v prejšnjem tisočletju režiral Brian De Palma (Brazgotinec, Carrie), so bolj kot ne ostali le bistveni temelji. Če so do danes ostali vžigalna vrvica v uvodni špici, naslovna pesem in drugi franšizni tropi, kot na primer raba tehnoloških igračk, je Misija: Nemogoče svoj filmski izraz iz filma v film spreminjala, popravljala in pilila reci in piši petnajst let. Medtem ko je bil prvenec, ki je bil sicer kritiška in finančna uspešnica, resnobna, noirovska vohunščina za odraslo publiko, je hongkonški režiser John Woo (Brez obraza, Kruti policaj) drugi del leta 2000 preoblekel v nekakšen rockerski, vseameriški akcijski triler. Cruise si je pustil dolge lase, plezal v skali, delal premete in plesal z motorji.
Studio je v tretjem delu znova obrnil stvari na glavo in se odločil tvegati s takrat še neuveljavljenim J. J. Abramsom. Ta je s sabo prinesel tresočo kamero, ki je ne pogrešamo niti malo, a z njo tudi gibek, kinetičen in nepopustljiv tempo, ki pa je danes nepogrešljiv del franšize. Prvič se v vlogi Benjija v filmu pojavi tudi angleški igralec Simon Pegg, kar označuje premik k lahkotnejšemu tonu. Film je zaslužil slabih 400 milijonov dolarjev, kar je najmanj v seriji, a so ga večinoma pozitivno sprejeli kritiki in velja za prelomno točko v seriji. Cruise in kompanija so imeli namreč vse sestavine za nadaljevanje uspešne franšize, samo sestaviti, zložiti in skalibrirati je bilo treba posamezne filmske elemente. Ameriški režiser Brad Bird je v četrtem filmu s podnaslovom Protokol duh naredil prav to, rezultat pa je nemogoča misija, kakršno poznamo danes. Tresočo kamero je nadomestila precizna fotografija, akcijski prizori so postali večji in preglednejši, lokacije še bolj izbrane, koreografije bolj izdelane, scenaristi pa so brezšivno povezali resne vohunske igrice z inserti humorja. Spomenik višji produkcijski vrednosti na vseh nivojih je nedvomno spidermanovski prizor v dubajskem hotelu Burj Khalifa.
S petim delom Odpadniška nacija je režisersko sedlo zasedel Christopher McQuarrie, ki je serijo (nad)gradil na adutih predhodnih filmov. S šestim delom, ki je imel vse, od skoka s padalom v Pariz in pregona z motorji skozi promet v slogu Matrice do bondovske renovacije stranišča in nolanovskega napada na policijski konvoj, pa je postavil letvico najvišje doslej. Da, Misija: Nemogoče je franšiza, ki kljubuje zakonitostim tovrstnih franšiz – filmi niso vse slabši, pač pa vse boljši. To je franšiza, v kateri dolžina filma ne pomeni zgolj dražje vstopnice, več nesmiselne zgodbe in gore slabih posebnih učinkov, pač pa izkušnjo, ki temelji na praktičnih učinkih in kaskaderstvu, sekvencah, ki kljub predznaku nemogočega ne žalijo inteligence občinstva, ter zgodbi, ki ji kljub neprestanim heistovskim zapletom, dvojnim igram in hitremu tempu zlahka sledimo. Vizualna in vsebinska jasnost, ki sta v nemogočih misijah filmarski imperativ, širše žanrsko gledano pa nikakor samoumevni, sta dosežek skrbno premišljenega pisanja, montaže in režije. Franšiza Misija: Nemogoče je skratka skozi leta sprememb postala sinonim za kinoizkušnjo, ki kljub serijalnosti ne dolgočasi in ne razočara. Izrazito pozitivne prve kritike sedmega dela zato nikakor ne presenečajo. Misija: Nemogoče – Maščevanje, prvi del je, kot rečeno, v kinu pri nas od tega tedna.
