Trije evropski komisarji in šefica komisije so se včeraj vrteli kot maček okoli vrele kaše. Ko so predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, komisarka za konkurenčnost Margrethe Vestager, komisar za trgovino Valdis Dombrovskis in visoki zunanjepolitični predstavnik Josep Borrell predstavljali predlog nove strategije za ekonomsko varnost Evropske unije, niso hoteli omenjati ključne države, proti kateri je usmerjena – Kitajske. In vendar je v drugem letu krepitve evropske strateške avtonomije po začetku vojne v Ukrajini strategija začrtana prav z mislijo na zmanjševanje odvisnosti od Pekinga v strateških panogah gospodarstva.
Posledice niso znane
Eden od ključnih elementov strategije je, da bi države članice skupaj preverjale, ali v kakšno tretjo državo izvažajo ali investirajo v tehnologije dvojne uporabe, za katere obstaja bojazen, da bi jih lahko v državi prejemnici uporabili za vojaške namene ali za kršitve človekovih pravic. Posebej se omenja superračunalnike in umetno inteligenco.
Kaj naj bi se zgodilo, ko bi ugotovili, da evropska podjetja tovrstno ali drugo ključno tehnološko znanje oziroma infrastrukturo izvažajo v tretjo državo z visokim tveganjem zlorabe, še ni znano. O ukrepih se bodo morale odločiti države članice. Strategija ponuja namreč le izdelavo ocene tveganj na različnih področjih – pri dobavnih verigah, ki so se kot problematične izkazale v času pandemije, na področju varnosti kritične infrastrukture, ki se je pod udarom znašla z vojno v Ukrajini, ter na področjih tehnologije in ekonomske odvisnosti.
Bodo članice sledile premislekom?
Evropska komisija poskuša ujeti občutljivo ravnotežje med poseganjem v ekonomske politike držav članic, ki lahko same s svojimi gospodarskimi subjekti suvereno odločajo o investicijah v tretje države, in željami Evropske unije, da nastopa kot močan globalni akter, ki ščiti svojo ekonomijo pred posegi iz tujine. »Poskušamo se osredotočiti na to, da se lahko ekonomska soodvisnost od tretjih držav uporabi kot orožje,« je strategijo zagovarjala komisarka Vestagerjeva in poudarjala, da iskanje ekonomske varnosti ne pomeni vztrajanja pri protekcionizmu. A poleg iskanja ravnotežja evropske komisije je tu še 27 nacionalnih interesov držav članic. Te bodo slednjič morale ugotoviti, kaj bodo s predlogom evropske komisije naredile. »Če ne delujemo enotno, smo igrišče za tretje države, če delujemo enotno, smo akter,« je izbiro ponazorila Vestagerjeva.
Trenutno sta predvsem Rusija in Kitajska tisti tretji državi, s katerima ima Evropska unija največje težave oziroma pomisleke glede gospodarske odvisnosti. Gospodarska prepletenost v globaliziranem svetu s seboj prinaša tudi tveganja za Evropsko unijo, po več krizah ugotavljajo v evropski komisiji. »Delujemo v manj stabilnem, manj predvidljivem in manj varnem ekonomskem okolju, hkrati pa gospodarska povezanost še nikoli ni bila globlja kot sedaj,« je ocenil komisar za trgovino Dombrovskis. Visoki zunanjepolitični predstavnik Borrell pa je podobno kot njegovi kolegi poudarjal, da predlog strategije ni usmerjen zgolj proti Kitajski, temveč se mora Evropa zaščititi pred zunanjimi grožnjami, za kar so potrebna nova orodja. Druge države so za oblikovanje ekonomskih strategij do tretjih držav potrebovale leta, je pred prevelikimi pričakovanji hitrega sprejetja novih pravil svaril Borrell. Voditelji članic EU bodo o predlogu prvič razpravljali na junijskem vrhu.
