Zame je bila sezona turbulentna, saj sem si na začetku zlomil nogo, tako da nekaj časa nisem smel v vodo. S tem pa težav še ni bilo konec, kajti na drugi četrtfinalni tekmi končnice hrvaškega prvenstva mi je počil bobenček in sem spet moral nekaj časa počivati, a sem na tekmah za tretje mesto že lahko igral. A če potegnem črto pod sezono, sem zelo zadovoljen. Novo je bilo tudi to, da sem menjal igralno mesto. Do zdaj sem običajno igral na mestu centra, v Primorju pa je bil moj osnovni igralni položaj večinoma na beku.
Vaš trener je bil Igor Hinić, legendarni hrvaški vaterpolist, ki je na OI 2012 v Londonu osvojil zlato kolajno.Zelo zadovoljen sem, da je bil moj trener, ker veliko ve o igralnih mestih, na katerih igram. Mislim, da sem še nadgradil svojo igro. Tudi sicer je bila ekipa odlično sestavljena. V njej sta bila med drugim tudi Petar Muslim, ki je leta 2012 prav tako igral v Londonu, in Črnogorec Darko Brguljan, ki je tudi reprezentant. Veliko sem se naučil od vseh starejših igralcev, ki so že dolgo profesionalci in igrajo na najvišji ravni.
Igrali ste v Sloveniji, Franciji in Avstraliji, a igrati v hrvaški prvi ligi je nekaj posebnega. Se strinjate?Vse je na višji ravni, od kakovosti tekem do pokritosti medijev, saj je večina tekem že v rednem delu prvenstva v neposrednih prenosih, več je tudi gledalcev … Zato je bilo na začetku nekaj treme, ker tega nisem bil vajen. A sem nato resnično začutil, kaj pomeni, da se profesionalno ukvarjaš z vaterpolom. Ves trud, ki sem ga vložil v vaterpolo, se mi je končno obrestoval. V Sloveniji žal to ni mogoče, na Hrvaškem pa igralce opazujejo že v mlajših selekcijah, zato potem hitreje napredujejo in se popolnoma posvetijo vaterpolu.
V čem slovenski vaterpolo še zaostaja za hrvaškim?V prvi vrsti v količini treninga. Pri nas imamo kar nekaj mladih igralcev, ki so kakovostni za svojo starost, a ko imaš enkrat 20, 21 let in imaš težave z eksistenco, lahko igraš le še za zabavo in temu primeren je potem obisk treningov. Na Hrvaškem so igralci plačani za to, da igrajo, in se lahko popolnoma posvetijo vaterpolu. Ker vanj tudi več vlagajo, imajo več vpisa mladih igralcev in s tem večjo izbiro. Tudi pri nas imamo nadarjene igralce, ki pa jim manjka treninga, profesionalnosti in težkih tekem.
Koliko ste lahko spremljali slovensko prvenstvo, eno najbolj zanimivih in izenačenih v zadnjih letih?S pomočjo spletnih prenosov nekatere tekme državnega prvenstva in v ligi Alpe Waterpolo, v živo pa sem si ogledal tudi finale končnice. V Kranju se že tradicionalno dobro dela, kar so potrdili z vsemi tremi osvojenimi lovorikami, napredovali so v Ljubljani in Mariboru. Vse skupaj se premika na bolje. Se pa popolnoma strinjam z izjavo Jureta Škofa, trenerja Ljubljane Slovana, da če vaterpola ne treniraš vsak dan, je težko izvesti taktične zamisli v napadu in obrambi. Klubi bi veliko več pridobili, če bi imeli v ekipah namesto treh, štirih tujcev, kot jih ima večina zdaj, le enega ali dva, ki bi jima zagotovili profesionalne pogoje in bi bila ves čas z ekipo.
Konec tedna čakajo reprezentanco kvalifikacije za EP 2024. Skupina s Finsko, Švico in Romunijo je vsaj na papirju zelo ugodna.Prvi cilj mora biti, da se redno uvrščamo na EP. V tem trenutku je to lahko naša realnost. Skupina je na papirju ugodna, a to še ne pomeni, da se bomo zagotovo uvrstili na EP. Zavedati se moramo, da nam še vedno manjka nekaj let neigranja na reprezentančni ravni, ko ni bilo skupnih priprav in tekem. Zato težko za katero koli reprezentanco rečemo, da jo lahko premagamo brez težav. Tudi Finsko in Švico, ki sta na papirju slabši od nas, ne. Morali bomo dati vse od sebe, da se uvrstimo v Izrael.
