Kot eden prvih v Sloveniji je začel z zasebno obrtjo, a so mu po njegovih besedah podtaknili afero, da je povozil psa, in pod prisilo je odšel v tujino. Znana je celo šala, ko na meji Bardorferja sprašujejo, ali zahteva politični ali pasji azil. V Švici je začel znova. Takole se je spominjal: »Igral sem kot pianist po barih, igrali smo v triu, pozneje sem si postavil svoj snemalni studio.« Sčasoma je v Italiji kupil manjšo tovarno harmonik in se preselil v Avstrijo. Skonstruiral je posebno harmoniko, ki jo je sam tudi izdeloval.
V harmoniko je vgradil kasetnik, ki se je s pritiskom na gumb sprožil in začel igrati želeno glasbo. Eden bolj znanih uporabnikov te harmonike je bil pokojni Miloš Kovačič, nekdanji direktor tovarne zdravil Krka. Z njo je na obveznih sproščenih druženjih impresioniral svoje poslovne partnerje.
Bardorferjev prijatelj Jože Galič nam je o njem povedal: »Delim mnenje številnih, ki še vedo zanj, da gre za verjetno najbolj čutečega slovenskega avtorja narodnozabavne glasbe. Negovo izseljenstvo je namreč močno vzpodbudilo hrepenenje po domovini. Prvi je tudi uporabil moško štiriglasje, kot ga poznamo pri Lojzetu Slaku in nekaterih sodobnih ansamblih.«
