A vendar: zadnje pobude dvanajstih slovenskih apostolov, ki bi radi ponovno reševali prihodnost Slovenije s svojo platformo, ki naj bi ponovno zadovoljevala le njihove potrebe, nekako ne vzbuja zaupanja. Imeli so priložnost in dovolj je. Naj pustijo drugim delati in naj ne spotikajo pozitivnih ravnanj. Od pričakovanih obljub nove vlade Roberta Goloba pa so tudi ostali le še izgovori, malo pa izpolnjenih vsebin. Zdi se, da se učijo na nas državljanih. Vsekakor dokaz, da je razkorak med obljubami, znanjem in ravnanji prevelik.
Skratka, odločanje in pogoji odločanja sami po sebi še ne pomenijo demokracije, če le-ta ne temelji na občih vrednotah, ki omogočajo sobivanje, mir spoštovanje, enakost itd. kar je še zapisano v temeljnih dokumentih družbe. Seveda tudi ne brez volje in znanja to uresničiti. Predvsem pa ne brez poštenih voditeljev in volilnega sistema, ki vse navedeno omogoča.
A vendar kratek presek stanja in razmer ne škoduje. O vrednotah širše in ožje domovine smo včasih v bivši skupni domovini že govorili in jih nekatere živeli. Kaj pa sploh so evropske vrednote? Mir, svoboda, bratstvo, enakost, pravo, delo, socialna pravičnost, solidarnost in kar je še podobnih postulatov. Ampak omeniti je treba tudi kolonializem, neoliberalni kapitalizem, izkoriščanja, navidezno demokracijo, nacionalizem, neprimeren odnos do narave, sodelovanje v vojnah in podobne »dobrobiti«, ki smo jih kot »nova« država prevzemali in žal tudi prevzeli. Učne ure demokracije so mnogi »prešpricali« in pošteno je treba povedati, da izostanka neopravičenih ur ne bomo vsi skupaj nikoli nadoknadili. Sklicevanje na »mlado demokracijo« in kopiranje vseh najbolj nepotrebnih ter negativnih vzorcev iz naše preteklosti in tudi sedanjosti v tujini enostavno ne zadovoljuje več nikogar. Dovolj je! Pustimo mladim življenja in prihodnost.
Ko nam o vrednotah govorijo tisti podpihovalci in podrepniki, ki vzpodbujajo in generirajo vojne, avtoritarnost, rušijo vse pozitivno in zavirajo razvoj družbe in posameznikov, imam resen pomislek. Mislim seveda na najbolj nazadnjaške politike in stranke, ki jim je pokvarjenost na prvem mestu. Od SDS in NSi, do raznih strank, ki so izginile ali propadle, SMC, SAB, SNS, DeSUS pa še kakšna. Trideset in več let so se vrteli v politiki in dokazali svojo nesposobnost tako, da smo nekoč s prvega mesta glede različnih kazalcev pristali na repu perspektivnosti. Z razprodajo premoženja, preprodajo orožja, zadolževanjem, krajo, številnimi ljudmi na robu preživetja, socialno neenakostjo, velikim številom brezposelnih in tudi z velikim številom zaposlenih v tujini, predvsem v Avstriji, slabim stanjem in odnosom do upokojencev, beguncev, z nezavzemanjem za mir, a zavzemanjem za privatizacijo zdravstva in šolstva, pa še s čem, so soodgovorni za današnje stanje. Nekdo, ki te neprestano spotika, da si na tleh, hkrati pa ti očita, češ zakaj se ne pobereš, je vreden ne pomilovanja, ampak odločnega reagiranja. In to se je dogajalo v zadnjem letu oz. zadnjih treh letih s strani prej »demokratične oblasti«, sedaj pa »demokratične opozicije.« Pravzaprav žalostno in bedno.
Dokler nam o vrednotah govorijo tisti, ki generirajo vojne, izkoriščanja in vse slabo v družbi, imam pomisleke o tej »naši« demokraciji. Res pa je, da smo močni toliko, kolikor smo enotni in zavezani pozitivnem dejanjem. Tako doma kot v svetu.
Tudi bivša skupna država ne bi razpadla, če bi bili notranje trdni, brez nacionalizmov in sicer rešljivih nasprotij v družbi, ki pa jih niso znali in hoteli razrešiti niti vodje, niti elite, niti narodi. Pa ne da se sedaj situacija v širši in ožji domovini zopet ponavlja? Vsi današnji in pretekli oblastniki so odgovorni za današnje in tudi jutrišnje stanje. Morda pa je čas, da oblastna elita začne razmišljati o interesih lastnih državljanov in lastne države. Ne samo o tujih interesih. Pa seveda ob vsem spoštovanju miru, svobode, enakosti, bratstva, socialne pravičnosti, odnosa do narave ter zaradi mene do vsakega živega bitja. Skratka: veliko manj ali pa nič podrepnosti in veliko več pokončnosti, če hočemo preživeti kot narod in kot posamezniki. Pač nismo Američani, Rusi, ali Kitajci. Pa tudi ne Italijani in Avstrijci. In tudi nikoli nismo bili ter ne bomo. In resnično si ne želim več stranpoti te »nove« elite.
Miloš Šonc, Grosuplje
