Biti bogat je neokusno, biti nesočuten je strašno

Oni dan sem premišljevala o Žigi Debeljaku. Nekoč je ob izvolitvi za predsednika rokometne zveze izjavil: »Čeprav se nisem nikoli ukvarjal z rokometom niti nisem strokovnjak zanj, sem prepričan, da bom upravičil zaupanje.« To me je vedno zanimalo: ljudje, ki o neki stvari ne vedo nič, a ne dvomijo vase. Verjel je vase kot predsednik uprave Mercatorja, pa Gorenja, pa Slovenskega državnega holdinga ... In to slepo vero so mu omogočali drugi. Drugi, »ističi«, kot bi rekel Dane Zajc. Tisti iz znamenitega slovenskega omrežja direktorjev in njihovih nadzornikov v državnih ali z državo povezanih institucijah, v katerem je, kot je razkrila Mladina, cela četa vedno istih »strokovnjakov«, ki drug drugega »nadzirajo« in si dvigujejo plače in neštete dodatke tja do osnovnih mesečnih plač 22.000 evrov plus nekaj tisoč evrov dodatkov. Debeljaku je, potem ko je za nekaj časa oplel, lani uspel veliki met: pred volitvami je podprl Goloba in, hop, že je bil na vrhu uprave SDH, skupaj z Janezom Tomšičem. Odličen položaj. Hvala, Robert!