Druga ugotovitev je, da so dogajanja, kot je vrstniško preganjanje in nasilje, pojavi, ki obstajajo že stoletja. Sama sem brala v veliki literaturi 20. stoletja kar nekaj prikazov (Musil, Joyce, Zweig, Puškinovo odraščanje …). Razlika je v tem, da so danes izvršilne zmožnosti za masovne masakre večje, med njimi dosegljivost učinkovitega orožja otrokom in mladim. Pomembna razlika je tudi ta, da se informacije o takih dogodkih v hipu razširijo po planetu in da je takšno vedenje zaradi pogostosti pojavnosti na spletu in v medijih postalo del normalnosti življenja mladih.
Nihalo vzrokov
V zgodbo o razčlovečenem nasilju mladih sodijo tudi delovanja verskih in političnih skupin, ki so znale zelo uspešno privabiti množice mladih. Časovno najbližji so mladi, tudi otroci, ki so se priključili radikalnim borcem kalifata Islamske države. Še bolj zanimiv pa je pojav nacistične mladine. Pod znamenjem Hitlerjeve zločinske ideologije se je zbrala množica, pravzaprav celotna nemška mladina. Mladostniki so imeli vse atribute duševnega zdravja – odsotnost simptomov duševnih motenj, samozavest in samozaupanje, dobro samopodobo, dobro počutje, občutek pripadnosti svoji skupini, sposobnost obvladovanja ovir in težav, torej psihično odpornost. Le ena reč ni bila dobra pri njih – prepričanje, da sta njihova pravica in dolžnost moriti, mučiti Jude, Rome, Slovane, levičarje, homoseksualce in druge »neprave« ter da so to zelo uspešno počeli množično, ko so se znašli na okupiranih ozemljih. Ne moremo reči, da so bili vsi ti mladostniki psihopati, tudi ne, da so vse starši slabo vzgajali (mnogi starši se niso strinjali z vključevanjem svojih otrok v Hitlerjevo mladino) ali da so bili mnogi žrtve vrstniškega nasilja. In navsezadnje, današnje ideologije neoliberalizma znatno prispevajo k osebnostnemu profilu mnogih tekmovalnih in egocentričnih, s časom usklajenih mladostnikov z malo empatije in pripravljenosti pomagati drugemu.
Vrnimo se k vprašanju vzrokov psihosocialnih in disocialnih motenj, tudi morilskega vedenja otrok in mladih. Za razlage je značilno, da se spreminjajo z družbenim in zgodovinskim kontekstom. V času nacizma so za tedanji čas neustrezno socialno vedenje (kamor ni sodilo pobijanje ljudi drugih ras, spolnih nagnjenosti ali nepravih ideologij) in psihosocialne motnje pripisovali biološkim manjvrednostim ras in posameznikov, izrodkom človeške vrste. Po drugi svetovni vojni je nihalo zanihalo v smer okoljskih povzročiteljev psihosocialnih motenj disocialnega vedenja. Za vsa zla dejanja otrok in mladih, pa tudi odraslih, je bilo krivo družinsko okolje, v prvi vrsti starši. Spominjam se, da so v otroštvu vsakega zločinca našli žalostno zgodbo o tem, kako je bil trpinčen, in so zagovori na sodišču sloneli na trditvah, da je zločinec pravzaprav žrtev svojega nesrečnega otroštva. Celo Hitlerjevo delovanje še danes nekateri psihoanalitiki razlagajo z dejstvom, da ga je oče kruto fizično kaznoval, mati, na katero je bil zelo navezan, pa ščitila. Ob tem vendarle nekateri med njimi ugotavljajo, da je bilo v Hitlerjevem otroštvu fizično kaznovanje, tudi kruto kaznovanje, običajen in sprejemljiv vzorec vzgoje otrok, tudi navezanost otrok na mater ni bila ravno redkost, pa vendarle niso vsi ti otroci postali podobni Hitlerju. Po obsedenosti z vsemogočnim vplivom staršev – v ZDA je veljalo, kot je zapisala pediatrinja S. Chess, da »kdor pozna Johnnyja in njegove težave, ve, kakšna je njegova mati« – se je nihalo začelo pomikati nazaj proti biologiji. K temu sta prispevali predvsem genetika in nevroznanost. Medtem ko je bil v prvih letih po koncu vojne naglavni etični in strokovni greh govoriti o vrojenih slabih lastnostih, uporabiti besedo psihopat za otroke in doraščajoče, so se pričele pojavljati diagnoze, ki so govorile o pretežno vrojeni odsotnosti empatije in nagibih za krutost. Med njimi je bila leta 2011 odkrita tudi »motnja brezčutnih/neobčutljivih potez«, za katero so značilni pomanjkanje empatije, občutij krivde in plitvo čustvovanje, primanjkljaj v zaznavanju znakov trpljenja pri drugih, majhna občutljivost za kazni in odsotnost strahu. Otroci s to motnjo naj bi tvorili pomemben del množice otrok in mladih z disocialnim vedenjem. Na poti k biološkemu polu se je nihalo ustavilo nekje ne sredini, kar pomeni, da ni izločilo okoljskih vplivov na disocialno vedenje. Vendar se je pogled na okoljske vplive razširil, presegel je družinske meje in vključil socialne in družbene dejavnike.
Danes sobivajo različne teorije zlega vedenja otrok in mladih. Za teorije velja rek filozofa K. Popperja, da je vsaka teorija mreža, ki ujame del resnice. Problem je v tem, da teorije dela resnice želijo postati teorije vsega, generalne resnice. Druga značilnost mnogih strokovnih interpretacij in zlasti njihovih vulgarizacij v nestrokovni javnosti je linearnost vzročno-posledičnih povezav: ubijal je, ker so starši razvezani, ker je bila mati zelo zahtevna. Večina ljudi ima svojo teorijo – starši, permisivna vzgoja, videoigrice, mediji, kapitalizem in vrednote ega, ekološki dejavniki – in se je le malo pripravljena pogajati s pripadniki drugih teorij.
Veliko vemo o dejavnikih
V sedanjem času smo sprejeli tudi celostni sistemski razlagalni model psihosocialnega razvoja, zdravja in motenj. Ta povezuje v interaktivno celoto človeka in njegovo okolje.Celoto tvori množica sovplivnih dejavnikov, ki vplivajo na duševno stanje – od genov, družine do črevesnih bakterij, za nekatere do lunine mene. V celostnem sistemskem konceptu je pomembna tudi vloga otroka. Otrok ni le pasivni prejemnik zunanjih vplivov ali »testo, ki ga oblikuje roka vzgojitelja« (kot smo rekli včasih), temveč s svojimi lastnostmi vpliva na kakovost svojega okolja in svojih izkušenj. Sistemski model je krovni model za parcialne razlagalne modele nastanka in vzdrževanja duševnih motenj.
Osnovne trditve sistemske ekosocialne teorije so, da je duševno zdravje ali nezdravje, tudi nasilno vedenje, odvisno od lastnosti otroka – od značilnosti njegovega nevropsihološkega odzivanja in delovanja, ki izhaja iz biologije in iz preteklih okoljskih vplivov in izkušenj, ter od sedanjih življenjskih podsistemov, katerih član in udeleženec je. Otrokovo življenje predstavlja sistem vzajemno povezanih podsistemov. Posamezni življenjski podsistemi imajo v različnih obdobjih različno vplivno moč – družina največjo v zgodnjem otroštvu, vrstniška skupina največjo v času odraščanja. Vsak od življenjskih podsistemov lahko vsebuje ogrožajoče in varovalne dejavnike duševnega zdravja. Ker so neugodni dejavniki, ki jih povezujemo z duševnimi motnjami in z disocialnostjo, v stvarnosti le potencialno delujoči vplivi, uporabljamo zanje danes izraz »dejavniki tveganja«. Ti povečujejo verjetnost, da se bodo pri osebi razvile duševne motnje ali disocialno vedenje. Varovalni dejavniki pa delujejo v nasprotno smer – so dogajanja, silnice, procesi, ki preprečujejo ali zmanjšujejo negativne odgovore na ogrožajoče vplive.
Glede zunanjih vplivov je bila prvotno stroka osredotočena skorajda zgolj na družinske vplive – v skladu z rekom »Vse je odvisno od družine in od staršev«. Danes prepoznavamo tudi vplivnost soseske, vrtca, šole, vrstniške skupine, družbenih okoliščin, kulture, religije, ideologij, ekoloških dejavnikov. Ekosocialna razlaga usmerja interese tudi v socialna dogajanja in procese v skupnosti, v kontekst, ki sodoloča odzivanje, čustvovanje, mišljenje in vedenje posameznika.
Tej kratki predstavitvi sistemskega modela je treba dodati dvoje. Le neznatno število posamičnih neugodnih vplivov privede do duševnih motenj ali motenj socialnega vedenja. Večinoma gre za kombinacije, sinergije, vzajemno krepitev dejavnikov tveganja. In drugo, noben razlagalni model ne omogoča predvidevanja razvoja posameznega otroka, ki je izpostavljen dejavnikom tveganja. Vemo, da mnogi otroci ostajajo dolgoročno duševno in psihosocialno nepoškodovani kljub najbolj zastrašujočim in bolečim izkušnjam. Najboljši primer za to so otroci, ki so doživeli vojne. Veliko vemo o posamičnih dejavnikih tveganja, a možnost predvidevanja njihovih učinkov na posameznika je majhna.
Kaj lahko storimo tukaj in zdaj?
Predstavljena celostna sistemska razlaga je osnova za preprečevanje ter odpravljanje dejavnikov tveganja in za aktiviranje varovalnih dejavnikov in virov pomoči otroku v različnih življenjskih podsistemih. Seveda nas pri tem zanimajo predvsem tisti dejavniki, ki so dostopni našemu delovanju. Žal na mnoge neugodne dejavnike, ki prispevajo k disocialnemu vedenju in drugim nezaželenim oblikam vedenja otrok, niti najvišje kvalificirane strokovne službe v sedanjem času ne morejo vplivati. To so genetski vplivi, družbeno nasilje, revščina in mnogi drugi.
Prizadevanja za preprečevanje in odpravljanje psihosocialnih motenj in nezaželenih oblik vedenja se dogajajo v okviru dveh modelov. Prvi je medicinski model, v katerem popravljajo ali zdravijo otroke strokovnjaki za duševno zdravje. Vendar je tudi v najbogatejših in najrazvitejših državah planeta le kakih 20–30 odstotkov otrok s težavami deležnih pomoči strokovnih služb. In med njimi je najmanjši delež otrok z vedenjskimi in disocialnimi motnjami. Znano je, da so motnje vedenja in disocialnosti pojavi, ki jim dušeslovne stroke posvečajo manj pozornosti kot drugim motnjam, nekateri avtorji jih označujejo kot »pepelko« stroke. Poleg tega, da je mnogo premalo strokovnjakov, se zastavlja vprašanje, ali zgolj krepitev in zdravljenje »duše« zadošča in ali niso potrebne širše intervencije, ki presegajo obseg tistega, kar danes omogočajo dušeslovne stroke. Drugi je socialni model, v katerem želimo spremeniti svet – družbo, vrednote, vzgojne vzorce, sistem vzgoje in izobraževanja, medijske in digitalne vplive, odpraviti velike socialne razlike, ustaviti vojne. Žal smo tudi pri tem, vsaj kar zadeva »tukaj in zdaj«, dokaj nemočni. O tem, da so možnosti odpravljanja dejavnikov tveganja, ki prizadevajo množice otrok, majhne, priča dejstvo, da so nam dobro znani, a kljub temu njihova pogostost v realnem življenju ostaja ali pa narašča. Dober primer za to je vrstniško nasilje. Veliko vplivov, ki tvorijo posteljico zla ali prispevajo k zlu, izvira iz družbenih in ekonomskih ureditev in odnosov, tehnologij, informatik, digitalizacije, ki imajo svojo razvojno in delovalno logiko in energijo. Seveda slednja trditev ne pomeni, da naj opustimo prizadevanja za velike spremembe.
Morda bližje realnosti je vprašanje, kateri v množici dejavnikov, ki prispevajo k zlu ali delujejo v smeri dobrega, so dosegljivi našemu vplivanju. Katere slabe vplive lahko tukaj in sedaj v okoliščinah tega trenutka začnemo odpravljati? Katere varovalne dejavnike, ki omogočajo obvladovanje slabih vplivov, lahko vgradimo v življenje otrok?
Učinke lahko pričakujemo od razvijanj mnogoterih sočasnih pristopov za odpravljanje dejavnikov tveganja in za razvijanje varovalnih dejavnikov v različnih življenjskih podsistemih. V politikah je to vgrajevanje obeh pristopov v državne strukture, financiranje prostočasnih in drugih skupinskih dejavnosti za otroke in mladostnike, ki imajo tudi prosocialne vzgojne vsebine, krepitev naravnih socialnih virov za psihosocialno dobrobit in zaščito otrok. V civilni družbi je to razvijanje nevladnih organizacij s prosocialnim delovanjem, v katere se vključujejo otroci in mladi kot porabniki in kot izvajalci dejavnosti, zlasti prostovoljnega dela in socialnega aktivizma. V medijih je to ozaveščanje o pomenu prosocialne vzgoje, promocija dobrih praks vzgoje za prosocialno vedenje in krepitev psihosocialnega zdravja. Veliko beremo o možnostih spleta za zmanjševanje duševnih stisk otrok, za vzgojo za prosocialno vedenje. Vzgojno-izobraževalni sistem ponuja največ možnosti in priložnosti, ker je za družino najvplivnejši prostor socializacije otrok. Zdravstveni sistem prav tako doseže vse otroke in njihove starše in je vpliven. Duševno-zdravstvena stroka lahko veliko ponudi gibanju za prosocialno vzgojo. Zlasti lahko prispeva k skupnostnim oblikam pomoči otrokom z dejavniki tveganja in s psihosocialnimi težavami. V vesolju življenjskih prostorov otrok je gotovo še veliko drugih možnosti. Vsako področje ima možnosti, da prispeva h gibanju za zmanjšanje nasilja, za dobro, za varnost, za psihosocialno dobrobit otrok. Vsako delovanje bo doseglo del populacije. Čim več različnih, v različne sisteme umeščenih delovanj bo, tem večja je verjetnost, da bomo dosegli spremembe na ravni množice otrok in mladostnikov, na ravni populacije.
Nisem kvalificirana, da bi navedla konkretne dejavnosti za različne življenjske prostore ali podsisteme. Opozorila bi le na dva prostora, o katerih največ razmišljam. To so mediji in šola. Najbrž že desetič javno predlagam, da bi imeli na televiziji redno tedensko oddajo o otrocih, starših, vzgoji, odnosih, dobrem in slabem, ki se dogaja v življenju otrok in staršev. Podobno kot imamo oddajo o vrtnarjenju. Ob tem naj spomnim, da so menda redne oddaje o kuhanju in mladih kuharjih povečale zanimanje za kuhanje in za kuharski poklic pri otrocih. Takšna oddaja bi nadvse koristila tudi na radiu, ki ga posluša veliko staršev. In mediji naj bi zlasti prikazovali dobre prakse vzgoje za dobro in storjenega dobrega.
Nadvse vplivno področje so vzgojno-izobraževalne službe, zlasti osnovna šola. V osnovni šoli so vsi otroci, tudi tisti, ki v svoji družini niso deležni vzgoje za obče dobro, za dobro drugega v stiski, za socialno odgovornost. Šola lahko nauči otroke vzorcev vedenja, ki jih starši ne morejo naučiti svojih otrok. Skozi skupinsko delovanje, približevanje umetniškega izražanja in še po mnogih drugih poteh omogoča srečanje otrok in mladih s človečnostjo, z dobrim. Praktične možnosti šole so velike. V šoli se lahko izvaja pomoč posameznemu otroku v stiski, preprečevanje ali odpravljanje posameznega problema v oddelku ali v šoli, kot je vrstniško nasilje, in intervencije, ki zadevajo psihosocialno klimo, etos in okoliščine delovanja celotne šole in šolskega vsakdana. Vrtec ima to prednost pred šolo, da so otroci v predšolskem obdobju zaradi učljivosti, ki izhaja tudi iz plastičnosti možganov, posebno dostopni za socializacijske vplive. Adolescenca je tvegano obdobje glede nezaželenega vedenja in sodelovanje šole z njenim okoljem in z nevladnimi organizacijami lahko razširi možnosti prevencije.
Četudi je vpeta v storilnostno orientacijo družbe, ima šola dokajšnjo mero samostojnosti za razvijanje prosocialnega vedenja otrok. Pred nami je priprava »Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023–2033«, v katerem bi lahko vzgoja za psihosocialno dobrobit sebe, drugih in skupnosti zavzemala vodilno mesto. To ni le pot k večji varnosti šole in ulice. S tem zagotavljamo ohranitev največje vrednosti naše vrste – človečnosti.
In zaključna misel
Pravimo, da je vedenje funkcija interakcij med biološkimi in okoljskimi dejavniki. In pravimo, da število otrok z duševnimi motnjami in disocialnim vedenjem narašča. Dvomim, da so se v nekaj desetletjih spremenili geni slovenskega naroda. Spremembe so v življenjskih okoliščinah in kontekstu, ki ponuja priložnosti za izražanje dispozicij za nasilje, ki jih malodane vsi nosimo v sebi. Okoliščine življenja otrok in kontekst tvorimo mi, odrasli. Ob družbeni ureditvi, nadvladi kapitala, novih tehnologijah, ki usmerjajo vedenje otrok, obstaja še paralelni svet človečnosti, ki ga tvorijo številni ljudje v vlogah državljanov, učiteljev, staršev, mladih, otrok – svet, ki bi lahko glasneje uveljavljal svoje vrednote in prakse delovanja.
Glede na nemoč pri odpravljanju množičnih dejavnikov tveganja, kot so revščina in socialna neenakost, družbeno nasilje, neoliberalne vrednote in prakse, se vse bolj uveljavlja načelo krepitve varovalnih dejavnikov, ki večajo psihično odpornost, delujejo kot protiutež slabim vplivom, razvijajo in krepijo človečnost. Enako pozornost in prizadevanja, kot jih posvečamo kognitivnemu razvoju in drugim področjem razvoja ter šolski uspešnosti otrok, naj bi posvetili tudi vzgoji otrok za pomoč sočloveku, za solidarnost, prosocialno vedenje in socialno odgovornost
Vzgoja za človečnost nikakor ni le zadeva strokovnih institucij ali služb. Zasnovati bi jo morali kot gibanje, ki se dogaja na vseh področjih življenja otrok in mladih. Tako kot neugodni dejavniki v interakcijah in seštevkih povzročajo neželeno vedenje, lahko pričakujemo, da bodo sočasna prizadevanja za dobro delovala v sinergijah in vplivala na vedenje otrok. In ker ob vsaki novi zamisli vprašamo, koliko to stane, lahko odgovorim, da v denarju to za družbo ni velik strošek. Terja pa voljo, energijo in srčnost.
