»Hej, če bi mi kdo včeraj rekel, da se bo to zgodilo v teh naših mirnih malih šumadijskih vaseh, evo, da bi mu takoj svetoval, naj obišče psihiatrijo,« mi je pred vaško prodajalno v Malem Orašju rekel Miomir Ružić. Možje, slaba deseterica, so pred njo brezvoljno žulili vsak svoje pivo ali kolo in mu tiho prikimavali. »Naše Malo Orašje je res majhno. Nisem prepričan, ali ima 300 prebivalcev. Večina je kmetov in upokojencev, nekaj delavcev, največ jih dela v bližnjem Smederevu, čeprav spadamo pod Mladenovac. Zdaj pa ste za naš kraj na ta žalostni način izvedeli v Sloveniji, kaj v Sloveniji, tukaj je bil že CNN pa vse mogoče srbske in druge televizije, tudi ena romunska.«
Ružić pravi, da je poznal vse ubite v Malem Orašju: »To so bili moji sovaščani, mladi ljudje, končali so šole, vsi zaposleni, razen najmlajšega ubitega, 15-letnega Nikole M.. Pa še en 18-letnik je bil ubit tik pred koncem šolanja. Sinoči so se zbrali tu, malo naprej zgoraj, pri spomeniku NOB, kjer je tudi nogometno igrišče, in pripravljali vse za današnji praznik jurjevo: stole, mize, pijačo, pečenje. Pa je v četrtek zvečer prišel mimo z avtom ta Uroš B. iz Donje Dubine. Na igrišču je bilo okoli 20 mladeničev in mladenk. Pravijo, da jim je z naperjeno kalašnikovko v rokah ukazal, naj ležejo na tla, nato pa brez kakršnegakoli vzroka začel v eksekutorski maniri streljati po njih ob glasnih vzklikih, da zase zahteva spoštovanje.«
Umrl, ko je branil brata
Je bila to kakšna verižna reakcija, se sprašujejo v Srbiji in se bojijo, tako kot moji sogovornici, najstnici Jana in Emilija, predsinočnjim v Nišu, ki sta mi na spontani komemoraciji v središču mesta v spomin na beograjske žrtve s strahom v očeh dejali, kako se bojita, da se bo masaker ponovil. In se je. Le dobri dve uri po našem pogovoru.
Odpravil sem se proti Dubini. Spustil sem se dol po vasi, obdanimi z obdelanimi polji, do že omenjene trgovinice. Pride trojica in nalepi osmrtnico, čituljo, za enega od preminulih ta dan v bolnišnici. Zraven je že ena osmrtnica. Datum smrti razkriva, da je bil ubit takoj v napadu. Ena od trojice je mlada ženska, ki glasno hlipa. Ko odidejo, se zapletem v pogovor s še enim vaščanom Dejanom Ilićem: »Da, tudi jaz poznam žrtve. Veste, tisti ubiti 15-letnik Nikola, to je bil sin bratranca mojega ujca, brata od matere. Grozno. Ko je zločinec začel streljati nanje, se je vrgel na svojega starejšega brata, da bi ga zaščitil, in je pri tem umrl, brat pa je tudi ranjen.«
»Lahko vozim, živeti več ne morem«
Medtem na drugi strani dekleti in mlad fant nosijo venec s črnimi trakovi. Za Nikolo, rečeta dekleti, in povesta, da je bil njihov prijatelj. Vse nas grabi jok, lahko izdavim samo še sožalje. Vrnem se k Ružiću pred trgovinico. V tem hipu se ustavi avto, iz njega izstopi mrk človek. »V napadu je izgubil vnukinjo,« mi šepne moj sogovornik. »Nič ga ne sprašuj, pravijo, da je ves iz sebe.« Možakar se vrne iz trgovinice, sprejme sožalje od enega od bližnjih sovaščanov, sede v avto in se odpelje. Spet se pred trgovinico ustavi avto, spusti se okno in voznica enega od moških v solzah prosi, če ji prinese vodo. Ta hitro skoči in ji da vodo, medtem slišim njun pogovor: »Oprosti, draga, lahko v tem stanju voziš avto?« »Lahko vozim avto, živeti več ne morem!« In odpelje. Začudeno pogledam Ružića: »Eh, njej pa je umoril brata!« Vaščane, ki jih je hladnokrvno pobil oziroma umoril Uroš B., bodo na majhnem vaškem pokopališču ob drobni pravoslavni cerkvici pokopali danes popoldne.
