Na zmenku z umetno inteligenco

Ko je pred kakega pol leta v javno rabo prišel ChatGPT, z umetno inteligenco podprt jezikovni model ameriškega laboratorija OpenAI, ki je uporabnikom med klepetom bolj ali manj uspešno odgovarjal na vsa mogoča vprašanja, so se prvi odzivi gibali med očaranostjo (saj je vsaj v primerjavi s prejšnjimi takšnimi »roboti« deloval precej bolj »človeško«) ter posmehom (ker se je včasih tudi zmotil ali pa ob kakšnih bolj izzivalnih nalogah pustil razmeroma nebogljen vtis). Toda ob izredno hitrem razvoju tovrstnih programov je sedaj paleta z njimi povezanih čustev bistveno širša: idealističnega navdušenja, po katerem bi lahko umetna inteligenca rešila razne pereče težave sodobnosti ali pa jih vsaj učinkovito omilila, je vse manj, vedno več pa je zadržanosti, naraščajoče zaskrbljenosti, pozivov k omejevanju, poostreni regulaciji in celo začasni ustavitvi njenega razvoja. Razlog je preprost: umetna inteligenca (pa čeprav še ne gre za resnično »inteligenco«, ampak zgolj za zmogljive algoritme, ki neznanske količine podatkov kombinirajo v smiselne besedilne in druge izdelke) postaja »predobra« in vse bolj »človeška«. Navsezadnje, kaj je bolj človeškega od tega, da samozavestno ponudiš svoje mnenje, četudi je utemeljeno na pomanjkljivih podatkih? Toda takšne napake so vse redkejše: besedila, slike ali poslovne strategije, ki jih ustvarja umetna inteligenca, postaja že skoraj nemogoče ločiti od tistih, ki jih je oblikoval človek.