Načrtovalci niso obravnavali (pripravili in presojali) kakšne druge variante izvedbe kanala ali neizgradnje kanala, s katero bi se izognili ustvarjanju nevarnosti za ljubljansko pitno vodo ali bi nevarnost vsaj pomembno zmanjšali. Take variante gotovo so. Variante vedno obstajajo, boljše in slabše, tako prostorske (položaj kanala v prostoru) kot tehnološke (izvedba kanala). S trmo, s kakršno se Janković oklepa izvedbe kanala, dela dejansko okoljsko škodo. Gre sicer za posebno pojavno obliko okoljske škode, ki je negotova, ker je vnaprej neopredeljena. Danes je še ni in je morda tudi v prihodnje ne bo. Je pa možna, kot je značilno za vse okoljske škode, ki jih pripisujemo bodočim posegom v prostor. Ker se bo poseg šele zgodil, okoljske škode lahko le napovedujemo, napoved pa vedno spremlja negotovost. Toda ta negotovost je že dovolj, da odločitev za poseg, ki ustvarja negotovost glede njegove škodljivosti, štejemo za škodo, če seveda obstajajo druge možnosti, ki zmanjšujejo verjetnost okoljske škode. V primeru kanala C0 te možnosti očitno niso bile dovolj raziskane. Vsaj javnosti to ni bilo prikazano.
Kar zadeva prepoved fitofarmacevtskih sredstev na območjih Nature 2000, je podobno. Območij Nature 2000 je zelo veliko. Pa ne zato, ker bi bila v Sloveniji tako izjemna narava, temveč ker je Natura 2000 priložnost, ki jo je nekdo izkoristil. O tem sem veliko pisal in opozarjal na težave, ki bodo s tem nastale. Opozoril sem že ministra Janeza Kopača (minister za okolje in prostor, kasneje tudi energijo, med letoma 2000 in 2004) tik pred tem, ko je poslal prvi seznam območij Nature 2000 v Bruselj. Takrat so na Zavodu za varstvo narave v Naturo 2000 vključili bolj ali manj vsa območja, ki so bila v inventarju naravne dediščine Republike Slovenije, čeprav sta definicija naravne dediščine in definicija EU za območja Nature 2000 le deloma sovpadali. Koncept naravne dediščine, kakršen je bil takrat uveljavljen v Sloveniji, je bil pretežno »spomeniški«, to je, varovali naj bi posebne primerke, izjemne oziroma redke naravne pojave, tudi take, ki so bili ogroženi, med njimi posebne habitate. Lahko ga razberemo iz objavljenih meril za opredeljevanje naravne dediščine v Inventarju naravne dediščine Slovenije (tu sem ga obnovil po spominu).
Koncept naravne dediščine, ki je osnova za opredeljevanje območij Nature 2000, pojasni naslednji navedek (s spletne strani Nature 2000): »Z Naturo 2000 spremljamo in z zakonodajo skrbimo za naravo, pomembne vrste in življenjska naravna okolja (habitati), med njimi tudi za nekatere redke in ogrožene v Sloveniji in na ravni Evropske unije.« Takrat se je pač mudilo in treba je bilo nekaj poslati v Bruselj. Razumljivo je, da vlada RS ni mogla kar iz rokava stresti območij, opredeljenih v skladu s konceptom EU za varstvo območij Nature 2000, in je pač uporabila to, kar je imela pri roki. In teh območij je bilo veliko, pokrivala so skoraj četrtino Slovenije. Evropski zakon je zahteval vsaj 4 odstotke državnega ozemlja, pa še ob tem skromnem zahtevanem obsegu bi se država članica lahko dogovorila za manjši obseg varstva, če bi hotela in bi o tem dosegla sporazum z evropsko komisijo.
Natura 2000 ni le družbena zaveza, da bomo in kako bomo varovali naravo, kar sem prebral na eni od spletnih strani Nature 2000. Je tudi le eden od možnih pristopov (oblik) varovanja narave. Je pač eden od modelov – z modelom v tem primeru mislim na način (postopke, procedure), kako varovati naravo – ukrepanja za uresničevanje varovanja narave. Ni edini in ni neogibno najboljši.
Pomanjkljivost tega modela pristopanja k varstvu narave je, da narave ne varujemo povsod in tudi ne ob vsakem posegu v okolje, temveč le na posameznih zavarovanih zemljiščih oziroma ob posegih v zavarovana območja. Po drugi strani pa je varovanje ekskluzivno. O običajno bolj ali manj strogih prepovedih za dejavnosti in posege, ki spreminjajo stanje narave v zavarovanih območjih, odloča ozek in interesno zaprt krog ljudi. Varovanje naj bi bilo prav zato učinkovito. Naravovarstvena praksa dejansko nakazuje težnje k bolj ortodoksnim pristopom in rigoroznemu ohranjanju stanja narave, ki izključuje kakršne koli druge interese do prostora celo takrat, ko zavarovano stanje prostora sploh ni naravno, je pa v njem prisotna narava.
Ljubljansko barje je na primer kulturno stanje prostora, kulturna krajina, v kateri se prepletajo različni interesi. Nastajala je z melioracijo močvirnih tal, zlasti od druge polovice 18. stoletja. Zahteva za to, da kmetje kosijo travnike na Ljubljanskem barju kasneje, kot jim to sicer narekuje njihov interes za pridelovanje krme in umno gospodarjenje z zemljiščem, je, tako sem se podučil iz napisanega o tem, namenjena varstvu ptice kosca, ki ga je na Ljubljansko barje privabil umetno ustvarjen in vzdrževan sistem, ne pa sproščena narava. Je potem to »safari živalski vrt«? Kako lahko vemo, da tudi zgodnja košnja ne bo ustvarila ugodnih razmer za razvoj katere druge ogrožene vrste, kakega insekta na primer, ne nazadnje tudi drobnoživke, podobno kot so s svojim delovanjem ustvarili ugoden habitat za ptico kosca tisti, ki so meliorirali Barje?
Varstvo je na videz konzervativno, ker pač varuje nekaj, kar je ustvarila preteklost. Beseda trajnostni razvoj opisuje prav to: ohranjati, kar poznamo. Zato se sam zavzemam za besedno zvezo »vzdržni razvoj«, ker bo pač v prihodnje treba živeti vzdržno, ne pa ne preveč premišljeno kot danes (ali v preteklosti). Živeti vzdržno seveda pomeni, da ne posnemamo preteklosti – trajnostno ohranjanje preteklih ali današnjih stanj (konzervativno varstvo), temveč iščemo nove možnosti za bolj samoomejujoče poseganje v okolje in s tem tudi za manjše obremenjevanje okolja (ustvarjalno varstvo).
V bistvu se je z Naturo 2000 ustvaril nov »center moči« v družbi. Obsežna zavarovana območja ob sistemu odločanja, kakršno imamo sedaj, prenaša pravico odločanja na eno samo družbeno skupino, na zaposlene v zavodih za varstvo narave, ki navsezadnje dajejo soglasja za posege v območja Nature 2000. In ta soglasja dejansko skoraj vedno dajo, a večinoma ob pogojih – omilitvenih ukrepih, ki ne pomenijo kaj drugega kot obremenjevanje investicije z dodatnimi stroški, ob tem da se, tako kot v primeru kanala C0, ne potrudijo raziskati možnih racionalnih in hkrati za ohranjanje narave morda celo boljših variant posegov v okolje. Bivši jugoslovanski politik Milovan Djilas je v eni svojih disidentskih knjig zapisal: »Oblast je strast vseh strasti.« Tako je mogoče tudi razumeti, da si ta ozka družbena skupina, ki odloča o varstvu narave, prizadeva, da bi se območja Nature 2000 še širila (danes obsegajo že več kot 37 odstotkov državnega ozemlja Slovenije).
Seveda ob vsem zapisanem vendar ni mogoče sprejeti teze, da neki majhen, komaj opazen metuljček ni vreden varstva, kar so, kot sem sam razumel, sporočali v oddaji Kaj dogaja?. Velikost osebka ali njegovo mesto v živalskem ali rastlinskem sistemu ne more biti merilo. Ptico kosca opazimo. Nanj smo bolj pozorni kot na manj opaznega metuljčka ali pa sploh nevidno drobnoživko. Toda neposredna vidnost in fasciniranost z videnim ne more biti merilo, ki bi odločalo o intenziteti zavzemanja za varstvo naravnih bioloških vrst.
