Miran Potrč je resno vzel kritike, da sva bila 1988 v jugoslovanski ustavni komisiji premalo odločna pri obrambi slovenskih interesov, čeprav sva preprečila sprejem dveh ducatov sprememb, ki jim je nasprotovala samo Slovenija. Zaradi teh slabih izkušenj se je Potrč odločil, da ne bo nikogar več spraševal, kaj se sme spremeniti v ustavi in kaj ne; zbral je ugledne pravnike z vseh vetrov in prepričanj in pod njegovo dirigentsko palico so pripravili zgodovinsko usodno spremembo tedanje slovenske ustave. Na kratko povedano je zagotovila spoštovanje pravice slovenskega naroda do samoodločbe kot trajne pravice in preprečila, da bi kdorkoli izven parlamenta (takrat skupščine SR Slovenije) lahko ogrozil ustavni položaj republike, na primer z uvedbo izrednih razmer ali s finančnim izčrpavanjem. Ustavni amandmaji k republiški ustavi, sprejeti leta 1989, so omogočili, da je lahko Slovenija dve leti kasneje izvedla osamosvojitev, ne da bi morala poprej sprejeti novo ustavo.

Ko so se pripravljali ustavni amandmaji, sem sam vodil neko drugo skupino ustvarjalnih ljudi, s katerimi smo napisali socialnodemokratski program, znan po paroli Evropa zdaj. Pozneje pa sva spet skupaj sodelovala pri pripravi Sporazuma vseh parlamentarnih političnih strank in poslanskih skupin o plebiscitu. Pobudo zanj je dala dr. Spomenka Hribar. Gre za dokument, ki je ustvaril temelje za enotnost političnih moči pri osamosvojitvi. Na predlog Mirana Potrča je sporazum določil, da si rezultatov plebiscita ne bo prisvajala nobena politična stranka ali koalicija, kar je bilo v zadnjih 30 letih prekršeno več kot tisočkrat in to tudi s strani podpisnikov sporazuma. Gre za kršitve, na katerih so zasnovani vedno novi projekti za enostransko prikazovanje in prilaščanje zaslug za osamosvojitev Slovenije, zaslug, ki jih je sporazum priznaval samo slovenskemu narodu in vsem prebivalcem Slovenije.

Zakaj na predlog za odlikovanje nisem dobil odgovora? Zato, ker negativnega odgovora ni mogoče dati, za pozitivnega pa je bilo v vseh teh letih premalo poguma, takšnega, kakršnega je Miran Potrč izkazal v času sprejemanja ustavnih amandmajev in v času osamosvajanja. Danes pozabljamo, da so se proti sprejetju ustavnih amandmajev zarotili vsi vrhovni državni organi takratne Jugoslavije. Celo dr. Peter Jambrek je priznal, da je takratni odpor Slovenije pri napadih na UA mogoče primerjati z uporom Josipa Broza Tita Stalinu in Informbiroju 1948. leta. Demosov predsednik parlamenta dr. France Bučar pa je ob prvi obletnici osamosvojitve poudaril, da bo objektivna zgodovina morala priznati prenoviteljem zasluge za slovensko pomlad. Pri pisanju ustavnih amandmajev je Miran Potrč pokazal odlike, kot so ustvarjalen pogum, sposobnost povezovanja, potrpljenje pri preseganju razlik in trmasto vztrajanje pri pogumnih rešitvah, pa čeprav bodo razburile jugoslovanski politični vrh in mednarodno skupnost. Ob 30-letnici ustavnih amandmajev se je na posvetu pri predsedniku republike Borutu Pahorju spraševal tudi dr. Tone Jerovšek, zakaj Miran Potrč ne dobi zasluženega priznanja.

Pred desetletjem je Potrč svoje življenje in politično delovanje, ki je šlo od najvišjih sindikalnih funkcij v Beogradu prek vodenja slovenske delegacije v Zboru republik in pokrajin do predsednika Skupščine Republike Slovenije in podpredsednika Državnega zbora, opisal v knjigi Klic k razumu, ki kliče po večji odgovornosti oblasti in je tudi danes aktualna. Miran Potrč bi si državno odlikovanje zaslužil, saj si ga je prigaral, in bi bil ponosen nanj in zelo veliko ljudi v Sloveniji, ki so ga poznali kot pridnega in skromnega človeka, ki zna poslušati, bi bilo ponosnih skupaj z njim. In še nekaj, njemu odlikovanja ne bi bilo treba podeljevati – dvakrat. On je bil pokončen mož.

Kdor ga je poznal in spremljal njegovo delo od blizu, ve, zakaj ni pretirano reči, da sodi v vrh ljudi, zaslužnih za osamosvojitev in za razvoj socialne demokracije v Sloveniji. Danes bi v Sloveniji bolje živeli, če bi bilo več takšnih politikov, kot je bil Miran Potrč. Naj še dolgo živi spomin nanj in njegovo delovanje za Slovenijo.

Ciril Ribičič