Devet mesecev po svoje analizirajo že stokrat analizirano, da lahko sprejmejo akcijski načrt, pardon, časovnico, akcijski načrt imata Peterle in SDS za rušenje vlade. Časovnica pomeni motivacijsko orodje, datume posameznih etap na poti do končne zmage, nam razloži minister za delo, premier pa potolaži: »Nič hudega ni, če se datumi zamaknejo, pomembna je vsebina.« In ima prav. A kje jo, tristo medvedov, skrivajo to vsebino, da je še Tanja Fajon ne pozna?
V ministrstvih domuje veliko strokovnih sodelavcev, zato mi že leta ni jasno, zakaj potem polnijo žepe še zunanjim svetovalcem. Golob je v svoj kabinet povabil že štiri strateške svete, nazadnje za makroekonomska vprašanja ter za preprečevanje sovražnega in sovraštvenega govora. Nam bo kdo, bralcem in gledalcem, že enkrat razložil, kaj pomeni neologizem »sovraštveni«? In prav tako ne vem, kdaj so postali nasveti Mateja Lahovnika tako nepogrešljivi. Očitno sem zamrznila v času, ko je bil slab gospodarski minister, odgovoren, da se je TEŠ 6 odvijal v napačno smer.
Premier ima strateško taktiko, a če se je prebrisano namenil spreminjati potencialne kritike v sodelavce, bo moral vsak čas še hudo razširiti svoje sobane. Po drugi strani želi okrepiti moč in priljubljenost z ljudmi, ki jih narod ceni, recimo z Erikom Brecljem. Sinonim za moralnega človeka si je ta kirurg pridobil z borbo proti korupciji v zdravstvu, zaslužni pa so tudi mediji, ki so ga neprestano izpostavljali. (Moja opomba: veliko grmi, ko pa naj bi razkril vpletene v korupcijo, se raje umakne.) Marsikdo se je razveselil, prepričan, da bo kot predsednik strateškega sveta garant za ohranitev javnega zdravstva, a upanje jim že počasi ugaša.
Imajo trenutno (?) pomembni Primorci Golob, Bešič Loredan in Brecelj kaj skupnega? Morda (pre)velik ego? Samovšečnost, zaverovanost vase? Golob gotovo prehitro, optimistično obljublja, neuresničene obljube potem bagatelizira in si s tem žal jemlje verodostojnost. Bešiču in Breclju bi lahko pripisala konfliktnost, hitro užaljenost in tudi žaljivost, pa se temu zdaj reče »biti brez dlake na jeziku«. Bešič se hvali, da pod predsednikovim vplivom, ima ga za učitelja, osebnostno zori, kar se odraža v opravičilih, Brecelj pa za to ne kaže posebnih potreb.
Predsednikov kabinet je dovolj velik za dve zanj najpomembnejši ženski: prva ga uči komunikacije, zlasti z novinarji, druga pa zdravega življenja. Zaradi prve molči ali ponavlja vedno iste mantre – kot vsi ministri za njim – ker je to najbolj varno, druga neti skrbi ter jezo državljanov. Skrbi, da bo premier opravilno nesposoben zaradi zaljubljenost in jezo ob priporočilih – »en zrezek manj«.
Med Mojčinim piskrčkom in predsednikovim kabinetom pa obstaja tudi razlika: Mojca ga je kupila, Golobu pa so mu ga dali volilci. In nevladne organizacije, ki jim je obljubil sodelovanje. Zdaj so vrata široko odprta, recimo za Tino Gaber, nekaterim pa jih pred nosom zaloputnejo. Posamezni novinarji omenjajo nepotizem in se sprašujejo, kaj Golobova »spremljevalka« dela na sestanku pri državni sekretarki in se zgražajo nad njenim sosedom za mizo, ljubkim belim psičkom. V resnici je postala članica delovne skupine za pravice živali. In psiček? Se njegova prisotnost lahko zagovarja zaradi njegovih pasjih pravic?
Druge vatle ima dr. Brecelj za predstavnico »Glas ljudstva«. Samovoljno je ne bo več vabil na seje, čeprav ji je Golob obljubil polnopravno članstvo. Obračunava z lažnimi argumenti. Politiki »Svobode« sicer povsod ponujajo sodelovanje, še zlasti pri zdravstveni reformi, Brecelj pa ignorira dejstva in manipulativno izključuje drugače misleče. Saj vemo, v ozadju se skriva strah pred dobrim poznavalcem zdravstvenih sistemov in neutrudnim borcem za koristi bolnikov – Dušanom Kebrom.
Morda veste, kako se pravljica konča? Lisica izrabi gostoljubje, poje ves med, za kar obtoži zajčka, ki ga še zdaj spremljajo posledice. Koliko takih izkoriščevalskih lisic pa se skriva v Golobnjaku?
Polona Jamnik, Bled
