V polhograjski graščini ohranjajo spomin na priljubljenega grofa Blagaja, ki je v njej prebival v sredini 19. stoletja. Graščina je danes Krajevni muzej, v njenih prostorih so uredili Muzej pošte in telekomunikacije, ponaša pa se tudi s poročno dvorano in manjšo kapelo ob njej. »Še dober teden dni bosta polhograjski noši krasili dvorano, potem ju bomo uporabili za naš koncert,« nas je v Polhov Gradec povabila Malči Božnar, podjetnica in čebelarka, a tudi članica Folklorne skupine grofa Blagaja, ki letos praznuje že 23 let delovanja.
V skupini pleše devet poročenih parov
»Nismo profesionalni plesalci, ampak ljubitelji ljudskih običajev in plesa, predvsem pa prijateljstva in dobre volje. Radi tudi zapojemo in predstavimo kak star običaj, ki ga marsikdo iz mlajše generacije v svojem življenju še ni srečal,« je o plesni skupini, ki je leta 2000 kot Folklorna skupina grofa Blagaja pripravila svoj prvi nastop v Polhovem Gradcu, povedala Božnarjeva in kot zanimivost omenila, da v skupini pleše devet poročenih parov, trinajst plesalk in plesalcev pa se pozna še iz polhograjske osnovne šole. Ob tem omeni, da so navdih za njihove plesne nastope prav zapisi dogodkov in običajev iz njihovih krajev. In tudi letos ne bo drugače. »Na predstavi bomo prvič pokazali novo ruto za polhograjsko nošo. Ruta je kopija 200 let stare polhograjske iz krajevnega muzeja,« je povedala sogovornica in dodala, da je bila rekonstrukcija stare rute zaključek večjega projekta, ki se ga je folklorno društvo lotilo že leta 1987. »Takrat smo, kot mladi folkloristi, ki smo plesali še v polhograjski skupini, poskusili nošo izdelati. To nam je uspelo šele leta 2016, s pomočjo dr. Bojana Knifica, ki je stvari preštudiral in dal navodila šivilji Andreji Stržinar, ki je specializirana za šivanje noš,« je povedala sogovornica in opozorila tudi na posebnost čipk na ruti. »Staro ruto smo odnesli v idrijsko čipkarsko šolo, kjer so ugotovili, da takega vzorca še niso videli. Naročili smo izdelavo načrta za klekljanje, vse pa je financiralo naše folklorno društvo ob pomoči občine, pridobili smo tudi nekaj sponzorjev,« je povedala Božnarjeva, ki ne pozabi omeniti lokalne klekljarice Marjance Jarc s Praproč (gospa bo v teh dneh dopolnila častitljivih 90 let), ki je z ekipo svojih klekljaric poskrbela, da so izdelali 12 metrov čipke. »Za glavnino je poskrbela sama Marjanca, ki je s še tremi klekljaricami vsak meter čipke delala več kot sto ur.«
Noša izdelana po Goldensteinovi sliki
Sicer pa se je sam projekt rekonstrukcije oziroma interpretacije oblačenja Polhograjčanov začel spomladi 2015. »Vsa zgodba stoji na podlagi upodobitve avstrijskega slikarja Franza Kurza zum Thurna und Goldensteina, ki je po nam znanih podatkih leta 1838 naslikal moškega in žensko iz okolice Polhovega Gradca, slika pa je bila skupaj z opisom leta 1844 objavljena v ljubljanskem nemškem časopisu Carniola,« razloži sogovornica, ki ne pozabi omeniti, da je bil grof Blagaj mecen številnim umetnikom. Ker noši že na pogled delujeta zelo bogati, Božnarjeva potrdi, da gre za zelo gosposko obleko tudi za tiste čase. »Pri folklori imamo bolj enostavne noše. Plešemo v kmečki noši z začetka 20. stoletja.«
Med ogledom noš sogovornica omeni vodjo projekta Janka Dolinarja, ki je poskrbel, da so bila oblačila za moškega in žensko izdelana na način, po katerem bi se bilo vredno zgledovati. Obuvala je izdelal Primož Štajnar iz Škofljice, polhovko je sešil Branko Grebec iz Žlebiča pri Ribnici, vsa druga oblačila pa Andreja Stržinar z Ovsiš pri Podnartu. »Treba je vedeti, da je bila v času grofa dolina obrtniško zelo močna. Tukaj se je tkalo blago, izdelovali so se tudi izdelki iz kože. Zato ženski plašč iz ovčje kože in polhovka nista nenavadna,« omeni Božnarjeva, ki opozori na par ženskih čevljev, ki sta popolnoma enaka. »V nasprotju s parom moških visokih škornjev, ki sta levi in desni.«
