V ZDA je že vse od začetka 20. stoletja v mestih z največjim številom slovenskih izseljencev izhajalo kar lepo število slovenskih časnikov: V Clevelandu »desničarska« Ameriška domovina in Glasilo K.S.K jednote ter levičarska Enakopravnost, ki je bila v Kraljevini Jugoslaviji nekaj časa celo prepovedana, v Chicagu pa Prosveta, Proletarec in Amerikanski Slovenec. Zadnji z začetkom izhajanja leta 1891 velja za najstarejši slovenski časnik v ZDA. Prva dva sta bila bolj ali manj levičarsko usmerjena, Ameriški Slovenec pa je bil katoliški list in se je po koncu druge svetovne vojne preselil v Cleveland. V New Yorku je začel še pred koncem 19. stoletja izhajati Glas naroda, če omenimo samo največje. Razmeram v povojni Jugoslaviji so na svojih straneh precej prostora namenjali tudi v slovenskih zamejskih časnikih v Italiji. Če je bilo za desničarska Katoliški glas in Demokracijo, tiskana v Gorici in Trstu, pričakovano, da novim razmeram v državi matičnega naroda ne bosta naklonjena, je posebne omembe vredno tržaško Delo, glasilo Osvobodilne fronte slovenskega naroda Svobodnega tržaškega ozemlja. To je po znameniti resoluciji informbiroja leta 1948 goreče zagovarjalo stalinizem in z najrazličnejšim orožjem udrihalo po Titu.
»New York Times« o Jugoslaviji
M. S. Handler, poročevalec lista N. Y. Times v Jugoslaviji, ki je tam že okoli tri leta in mora torej razmere dobro poznati, opisuje v tedenski reviji gori omenjenega lista sedanji položaj v Jugoslaviji. Handler pravi, da je režim sicer za spoznanje zrahljal svoj trd oprijem na deželo in da je pod silo okoliščin tudi malo popustil s kolektivizacijo kmetij, vendar je vse to samo začasno, ker režim uvideva, da hipno ne sme več napenjati že itak prenapetih strun.
Kakšne načrte ima Tito z jugoslovanskimi kmeti, pa je nedavno povedal hrvatskim kmetom v svojem govoru v Kordunu na Hrvatskem, kjer je dejal, da bo režim nadaljeval s podržavljanjem kmetij, kakor hitro dobi za to potrebne poljedelske stroje. (…)
Kmetje se sicer podržavljanju na vso moč upirajo, toda režim ima sredstva, s katerimi more zlomiti najmočnejšega in najodločnejšega kmeta. Kmetje se bodo morda upirali dve, tri leta, toda končno bodo morali podleči. (…)
Katoliški glas (Gorica), 6. decembra 1951
Tito mora priznati, da se v Jugoslaviji stopnjuje odpor
(Od našega dopisnika) SOFIJA – V tem poslednjem času se je Tito ves posvetil samohvali in samoreklami. (…)
Titov govor pa je kljub vsemu zanimiv, ker v svoji celoti razodeva, kako je postal širok in močan protititovski pokret in kako se že očitno pojavljajo znaki režimskega razkroja. Tito je v tej zvezi dejal: »V zadnjem času se pri nas pojavljajo razni nezdravi pojavi … Danes smo v neverjetno kočljivem položaju … Obliva nas val drobnoburžoaznih pojmovanj z zahoda, z druge strani pa kakor mora deluje propaganda z vzhoda ...« V tej zvezi pa ves vzhičen nazdravlja zahodu, ko priznava, da je prejel skoro milijardo dolarjev posojila, t. j. približno 300 milijard din, in skuša prepričati ljudi, da on misli »dialektično«, ko prejema ta posojila, ki naj bi predstavljala »velikansko razbremenitev« za Jugoslavijo in »velikansko pomoč« za ... izgradnjo socializma. (…)
Delo (Trst), 22. marca 1952
Svoboda v Titovi Jugoslaviji: Linčanje duhovnikov in obup bivših Kanadčanov
Montreal, marca. – Iz katoliškega časopisa Ensign posnemamo zanimivo poročilo novinarke gdč. Marie Grebenčeve, ki je bila pred nedavnim obiskala domovino svojih staršev. (…)
Gdč. Grebenc je govorila z očividcem dogodka, ko je drhal naščuvane in neodgovorne mladine napadla ljubljanskega škofa Vovka v Novem mestu. Kakor je poročalo o tem dogodku vse svetovno časopisje, je potrdil tudi ta očividec, da so mladi rdeči gangsterji napadli škofa Vovka z bencinom, tako da se mu je vnela obleka. Gdč. Grebenčeva sama pa je bila priča, ko je podobna drhal nove slovenske mladine napadla nekega drugega duhovnika v mestu Kočevje. (…)
Na svojem obisku v Jugoslaviji je imela gdč. Grebenčeva priliko govoriti s tistimi nekdanjimi Kanadčani jugoslovanskega porekla, ki so se bili po zadnji vojni kot žrtve komunistične propagande vrnili v Titovo Jugoslavijo. Večina teh družin je medtem prejela od kanadskih oblasti sporočila, da jim je Kanada odvzela njihovo kanadsko državljanstvo. Kajpada se je pretežna večina teh bivših Kanadčanov do sitega najedla Titovega belega kruha, prostovoljnega dela, lakote, pomanjkanja in živijovpitja za maršala in njih priganjače in bi se za ne vem kaj na svetu rada vrnili nazaj v Kanado. (…)
Nekdanje kanadske družine, ki so še pred vojno v Kanadi razpolagale s svojimi lastnimi domovi in z avtomobili, so danes pravi berači Jugoslaviji. (…)
Ameriška domovina (Cleveland), 25. marca 1952
Takšna je Ljubljana
Nešteto lokalov propada, ker nihče ne skrbi za njihovo vzdrževanje, večina lesenih pročelij razpada, roloji pa rjavijo, ker jih nihče ne prepleska. Celo lokali v novih hišah propadajo, mnogi trgovski lokali so celo v sredini mesta spremenjeni v obrtne delavnice in pisarne, katerih izložbe so zanemarjene in prazne, ali pa celo zabite. (…)
Umetniška zadruga, ki bi morala biti drugim za zagled ima zanemarjene izložbe, napisna tabla ni prepleskana in je zanemarjena. Okna kemične čistilnice Labod so celo podnevi zaprta z roloji. Podobno je drugod. Nasproti nekdanjega Piskarja je neokusna trgovska poslovalnica rajona I, ki je založena s špecerijo, železnino, usnjem in vsemogočo kramo kot tipična podeželska kramarija. (…)
Tako in podobno se pritožuje nad zanemarjenostjo trgovskih lokalov v Ljubljani sam režimski tisk.
Svobodna Slovenija (Buenos Aires), 3. aprila 1952
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
