Priprava zemlje
Začetek pomladi nam prinese vrtnarsko delo na domačem vrtu. Veliko truda vložimo v obdelavo vrtnih tal, da zagotovimo ustrezno strukturo zemlje, ki bo omogočala izmenjavo hranil z vodo ter zraka. Hranila se topijo v vodi ter vežejo na humus in glinene delce v zemlji. Kisik pa je potreben za življenje koristnih talnih mikroorganizmov. Prekopavanje ali rahljanje zemlje ustvari primerno strukturo tal za sajenje ali sejanje vrtnin.
Pomembno je vedeti, da zemljo obdelujemo le, ko je ta suha in topla ter brez močnega vetra. V nasprotnem primeru uničujemo strukturo tal ter mikroorganizme, ki živijo v njej. Spomladi je priporočljivo le rahljanje zemlje z vilami, ki jih zapičimo v zemljo ter zasukamo. V nasprotnem primeru uničujemo strukturo tal z mešanjem posameznih plasti. Lopatanje oziroma »štihanje« je bolj primerno za jesensko obdelavo tal. Vrtno zemljo pripravljamo okoli dva tedna pred sejanjem ali sajenjem, ne več, ker se lahko zaradi vremenskih dejavnikov struktura zemlje spremeni in je bilo naše rahljanje zaman.
V težkih, ilovnatih tleh z veliko vsebnostjo glinenih delcev se voda dobro zadržuje, vendar zaradi zbite in trde strukture rastline težje razvijejo koreninski sistem. Rahljanje težke zemlje se ne zgodi kar čez noč. Potrebnih je več sezon in kar nekaj dela, preden zemljo spravimo do želene »rahlosti«. Začnemo spomladi z dodajanjem fino mlete kamninske moke. Sredstvo posujemo po vrhu zemlje in z lopato ali vilami zmešamo z vrhnjo plastjo zemlje, do globine največ 20–25 cm. Lahko uporabimo tudi frezo in z njo zmešamo sredstvo z zemljo. Za posamezne večje vrtnine, kot so kapusnice, enostavno dodamo nekaj kupljene šotne zemlje.
Pogosta napaka, ki jo delajo vrtnarji, je dodajanje komposta spomladi. Kompost lahko zelo pogosto vsebuje semena plevelov, ki predstavljajo dodatno delo v vrtu, in bolezni, ki se razvijejo, saj je hrane v kompostnem kupu dovolj. Škodljivci si tudi za svoje prebivališče radi izberejo kompost, saj je tam toplo zaradi mikrobnih procesov. Pogosto najdemo v njem ličinke majskega hrošča – ogrce ali celo bramorja, ki posebej ljubi hlevski gnoj. Kompost dodajamo vrtnim tlom v jeseni tako, da ga zmešamo z zemljo. Na ta način se bo kompost še dodatno razgradil. V spomladanskem času za temeljno – osnovno gnojenje uporabljamo ekološko peletirano gnojilo. To mora biti termično obdelano, kar pomeni, da ne vsebuje bolezni, škodljivcev ali semen plevelov. Največ hranil bo vsebovalo gnojilo iz kokošjega gnoja. Tako dodamo v zemljo dovolj dušika, fosforja, kalija ter še številna mikrohranila, ki so pomembna za pravilno rast in razvoj vrtnin.
Kolobar je pomemben
Kolobar je izjemno pomemben, ker tako zmanjšamo možnost pojava bolezni in škodljivcev. Prav tako upoštevamo smernice mešanih posevkov. Enostavno povedano, vrt naj bo barvit in raznolik. Monokulture ne sodijo na domači vrtiček. Najbolje bo, če razdelimo vrtnine v štiri skupine. V prvo damo velike potrošnike hranil, v drugo tiste, ki potrebujejo hranila, a ne prenašajo gnojenja s hlevskim gnojem. V tretjo damo tiste, ki hranil po večini ne potrebujejo, v četrti pa so vrtnine, ki jih sadimo povsod, običajno kar kot dopolnilne dodatne vrtnine v mešanih posevkih, saj imajo zelo kratko življenjsko dobo. Ker je narediti kolobar precej zahtevno, je najbolj enostavno uporabiti kar brezplačno aplikacijo naredivrt.si. Aplikacija nam izriše 4–letni kolobar tako, da samo enostavno izberemo želene vrtnine. Na prvo poljino sodijo najpožrešnejše vrtnine: plodovke (paradižnik, paprika, kumare, jajčevci …), kapusnice (zelje, cvetača, brokoli …), blitva, sladka koruza in bučnice. Na drugi poljini so predvsem korenovke, radič in endivija, por, odvisno od založenosti zemlje s hranili tudi visoki fižol, dolga vigna in limski fižol. Na tretji poljini so čebulnice (razen pora) in stročnice: nizki fižol, nizki in srednje visoki grah ter bob. V skupini, ki jo lahko sadimo povsod, predvsem pa iščemo njene dobre sosede in ji ne odmerjamo posebne gredice, pa so: solata, portulak, rukola, azijske listnate rastline, špinača, motovilec, mesečna redkvica, tudi nadzemna kolerabica, ki so lahko v tej ali v tretji skupini. Tudi enoletna zelišča naj bodo v tej skupini; če jih gojite več, pa v tretji, negnojeni.
Vzgojite svojo zelenjavo. Delo na vrtu ima svoje prednosti; od tega, da smo na svežem zraku, do tega, da se dobro razgibamo. Doma vzgojena zelenjava je bolj zdrava in vrtnarjem v ponos, za povrh vsega pa lahko ob dobrem pridelku naredimo še ozimnico.
