Ekipa arheologov je železne dele odkrila šele v okviru obsežnega projekta prenove stavbe po uničujočem požaru.
Gradnja znamenite katedrale v središču francoske prestolnice se je začela leta 1160 in je bila končana šele skoraj stoletje pozneje. Bila je najvišja stavba svojega časa, saj so njeni oboki dosegli do 32 metrov, navaja študija, ki je bila v sredo objavljena v reviji PLOS ONE.
Arheolog in glavni avtor študije Maxime L'Heritier je za AFP povedal, da nekateri elementi gradnje stavbe tudi po več stoletjih ostajajo neznani. Ni jasno, kako so si graditelji "upali - in uspeli - postaviti tako tanke stene tako visoko", je dejal. Ker ni veliko dokumentacije izpred več kot 900 let, lahko o gradnji »govori le stavba sama«, je dodal.
Požar 15. aprila 2019 je razkril železne sponke, ki so skupaj držale kamnite bloke katedrale. Nekatere so se pojavile v ogrodju stavbe, druge so v vročini požara padle žareče na tla.
V študiji je navedeno, da bi lahko bila katedrala prepredena z več kot tisoč železnimi sponkami. Te so različno velike, dolge od 25 do 50 centimetrov, nekatere tehtajo tudi do nekaj kilogramov. Našli so jih v različnih delih katedrale, med drugim v stenah ladje, na koru in delih venca.
»To je prva resnično množična uporaba železa v gotski katedrali, in sicer na zelo specifičnih mestih,« je še povedal L'Heritier.
Železne sponke se v gradbeništvu sicer uporabljajo že od antike, med drugim so jih uporabili v rimskem Koloseju in grških templjih, a so se takrat uporabljale le za zavarovanje velikih kamnitih blokov v spodnjih nadstropjih.
Notre-Dame ima »veliko bolj dinamično zasnovo arhitekture«, je še pojasnil L'Heritier.
