Planinska zveza Slovenije je naslednica Slovenskega planinskega društva, ki je bilo ustanovljeno 27. februarja 1893 v vrtnem salonu pri Maliču v Knafljevem prehodu v Ljubljani, njen prvi predsednik pa je bil Fran Orožen. Poslanstvo Planinske zveze Slovenije je 130 let kasneje podobno, kot je bilo ob nastanku: gojiti slovensko planinsko izročilo, izvajati prostovoljsko delo in širiti planinstvo kot način življenja.
Najbolj množična športna dejavnost
»Planinci se s ponosom spominjamo prehojene poti naše organizacije. Vzklila je iz ljubezni do gora in hkrati kot izraz upora proti njihovemu ponemčevanju. V silnem zanosu, še v avstro-ogrski monarhiji, so planinci označevali poti, rasle so prve koče, izhajati je pričel Planinski vestnik. Vse do prve vojne, ki je vzela mnoga življenja in pustila številne brazgotine tudi v gorah in nepravično odrezala velik kos slovenskega nacionalnega ozemlja. Po vojni je Slovensko planinsko društvo vložilo ogromno energije v obnovo koč in gradnjo poti, članstvo je raslo, mladi skalaši pa so se usmerili predvsem v alpinizem, posneli so tudi prve slovenske filme. In nato znova vojna, s številnimi žrtvami. Po vojni, na temelju izročila SPD in Skale, nastane nova planinska organizacija, Planinska zveza Slovenije. Planinstvo postane ena najbolj množičnih športnih dejavnosti, s športnim vrhom v alpinizmu in športnem plezanju, z uspehi svetovne ravni,« je v govoru ob praznovanju 130 let Planinske zveze Slovenije poudaril njen aktualni predsednik Jože Rovan.
Planinska zveza Slovenije po podatkih iz leta 2022 združuje 297 društev s 60.744 člani, kar glede na število prebivalcev Republike Slovenije pomeni 2,8 odstotka vsega prebivalstva. A v gore hodi vsaj 350.000 naših državljanov in tudi vse več tujcev, ki jim je na voljo mreža več kot dva tisoč planinskih poti v skupni dolžini več kot 10.000 kilometrov po vsej Sloveniji. Za planinske poti po vsej Sloveniji skrbijo za to usposobljeni markacisti, v letu 2022 je bilo 907 registriranih markacistov PZS.
Gore so bile vedno navdih posamezniku kot tudi planinski organizaciji, zato je predsednik Rovan v svojem govoru izpostavil nujnost spoštovanja narave. »Nebrzdan ekonomski razvoj nas je kot družbo prignal na rob, zato spoznavamo nujnost trajnostnega razvoja, vse bolj se zavedamo okoljskih omejitev. Planinci smo se v preteklosti izkazali kot varuhi naravnega okolja in tej zavezi želimo slediti tudi vnaprej; s primernim samoomejevanjem pri planinskih aktivnostih, z vzornim vzdrževanjem poti, z energetsko in okoljsko posodobitvijo koč. Pri slednjem pričakujemo pomoč države, kajti v gorah se kljub pomembnemu prispevku prostovoljnega dela čisti ekonomski račun pač ne izide.«
