Odločitev Nicole Sturgeon, karizmatičnega »obraza škotske neodvisnosti«, da po več kot osmih letih vodenja škotske vlade odstopi, je bila kakor strela z jasnega, ki je najbolj udarila zagovornike neodvisne Škotske. Čeprav je ni nihče napovedoval ali pričakoval, je očitno, da odločitev ni bila nenadna. Govor, v katerem je danes napovedala odhod s čela vlade, ni bil samo zelo dolg in čustven, ampak očitno napisan z veliko premisleka. Bil je poln globokih misli o današnji, po njenem brutalni politiki, ki naj bi ji presedala, in o njeni vlogi v škotski politiki, v kateri je 52-letna Sturgeonova že od šestnajstega leta, ko je postala aktivistka Škotske nacionalne stranke (SNP), ker si je želela škotske neodvisnosti. Govorila je o vlogi voditeljev, o političnem položaju na Škotskem in v Združenem kraljestvu, o odnosih z britansko vlado in njeni »prepovedi« reprize referenduma o škotski neodvisnosti.
Prevladuje ocena, da je odstop Sturgeonove orjaški udarec za nastanek neodvisne Škotske v dogledni prihodnosti. Trenutno se zdi, da samo ona misli, da bo njen odstop pomagal, ne pa škodil težnji po neodvisnosti. Sama je prepričana, da se razprava o neodvisnosti vse preveč vrti okrog nje, kar je delno potrdil odziv britanske vlade oziroma njenega ministra za Škotsko Alistra Jacka. Dejal je, da je odstop Sturgeonove priložnost za škotsko vlado, da opusti »razdvajajočo obsesijo« z neodvisnostjo.
Odločitev glave in srca
Odločitev Sturgeonove, da prepusti krmilo SNP, ki na Škotskem vlada od leta 2007, in škotske vlade nasledniku ali naslednici, ko ga bo stranka izvolila, kar bo najverjetneje marca, je po njenih besedah zorela več tednov. Botrovali naj bi ji predvsem osebni razlogi – to, da mora biti ves čas premierka in nikoli samo človeško bitje z zasebnim življenjem. Celo njeni najbližji zavezniki niso vedeli za njeno odločitev, dokler ni danes ob enajstih dopoldne sklicala tiskovne konference in vnaprej sporočila, da se poslavlja.
Iz njenega odstopnega govora bi se politiki, ki se ne samo na Otoku oklepajo vodilnih položajev kot klop, lahko veliko naučili o politični kulturi pa tudi o ponižnosti. Dejala je, da je od trenutka, ko je postala prva škotska premierka (leta 2014), verjela, da bo dobra premierka, če se bo zavedala trenutka, ko bo treba vodilni položaj prepustiti nekomu drugemu. V glavi in srcu je spoznala, da je prav, da to naredi zdaj, in da je to prav zanjo osebno, za njeno stranko in za Škotsko. Je pa imela Sturgeonova v zadnjih mesecih kopico političnih problemov, ki so oklestili njeno priljubljenost na najnižjo v osmih letih. A je vseeno neprimerno bolj priljubljena kot vsi drugi vodilni politiki v vseh delih Velike Britanije.
Ostaja v boju za neodvisnost
Največji problem je bila nedavna razsodba britanskega vrhovnega sodišča, da ne more razpisati novega referenduma o neodvisnosti brez privoljenja vlade v Londonu, ki pa ga ta ne bo dala še zelo dolgo. Po razsodbi je napovedala, da se bo stranka na naslednje volitve podala, kot bi šlo za referendum o neodvisnosti. Toda bojazen, da bi to utegnilo škoditi cilju, je sprožila razhajanja v vrhu stranke. Za nekatere bi to lahko bila nevarna strategija, drugi so ji očitali, da zamuja in da je prepozno sprožila zahtevo za ponovitev referenduma – na prvem leta 2014 je neodvisnost zavrnilo 55,3 odstotka Škotov. Njen odhod utegne prinesti spremembo osamosvojitvene strategije. Vsekakor bo to vprašanje ključno za zasedbo njenega položaja med potencialnimi nasledniki.
Njena strategija je bila jasna: SNP bi na naslednjih volitvah, ki morajo biti najpozneje januarja 2024, volilce pozvala, naj glasujejo za stranko, če želijo neodvisno Škotsko. Če bi za stranko glasovala več kot polovica volilcev, bi sprožili postopke za razglasitev neodvisnosti. V odstopni izjavi je odločitev o tej strategiji prepustila izrednemu kongresu SNP, ki bo marca, dejala pa je, da ostaja v politiki, in rekla: »Zmagi v boju za neodvisnost sem posvetila vse življenje. Vanjo verjamem z vsakim vlaknom svojega telesa. Prepričana sem, da v tem boju zmagujemo. Zraven bom, dokler ne zmagamo, na vsakem koraku.« x
