»Bi lahko rekli, da je to podobno, kot če bi šli za en teden na dopust v vojsko ali delovno brigado?« vprašamo enega od planiških prostovoljcev, ki so v nedeljo opoldne obešali zastave na vrsto drogov, kar pa niti ni bilo enostavno, saj se jim je udiralo v snegu. Prikimal je. Bil je eden od kar 600 planiških prostovoljcev, ki v teh dneh sodelujejo pri pripravi prizorišča svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju, ki bo potekalo od 21. februarja do 5. marca v Planici. »V veliko zadovoljstvo nam je, da lahko sodelujemo,« družno doda četverica prostovoljcev, ki sestavljajo približno polovico 1200-članske organizacijske posadke. Prostovoljci niso zgolj domačini ali zgolj Slovenci, temveč ljudje iz različnih krajev, tudi iz tujine, dodatno pojasni Aljoša Dolhar, vodja tekmovanja v moških smučarskih skokih na prvenstvu.
Planici se obeta najbolj zgoščena prireditev v njeni zgodovini, za kar pa dolina ni najprimernejša. Vstop vanjo je mogoč samo z ene strani, potem ko je prizorišče preurejeno in dograjeno z osrednjo zgradbo nordijskega centra, pa zmore sprejeti samo še 35.000 ljudi; v starih časih se je v Planici zbralo tudi po 50.000 ljudi. V enem dnevu se bo na razmeroma majhnem prostoru zgodilo tudi do osem dogodkov, kar pa je del problematike cene dnevnih vstopnic, ki stanejo 45 evrov in veljajo za vse prireditve. V Planici je težko ločevati prizorišča oziroma težko prodajati vstopnice za posamično prireditev. Temu je treba dodati še dogajanje na zabavnem prizorišču, kot tudi v gostinskih zmogljivostih. »Vsi bomo na majhnem prostoru in svoje vrste znanost so že koridorji za gibanje, kdo se bo s kom srečeval, kje bodo dostopi, za koga bodo, za koga ne in tako naprej. Takšne izkušnje, kot bo to prvenstvo, še nimamo,« pravi Dolhar. Samo udeležencev in njihovih spremljevalnih posadk bo dva tisoč.
Gledalcev ne bo povsod
V nedeljo, ko smo prizorišče obiskali, so bile razmere idealne. Že lani so pridelali sneg, ki je pokrit s ponjavo in je ob približno 30-odstotni izgubi preživel lansko poletje, dodatne zaloge pa jim je uspelo pridelati ob nizkih temperaturah lanskega novembra. Še največja težava bo, če bi padlo veliko snega, vendar pa ne toliko za tekaške proge kot za skakalnice, ki morajo biti zglajene v skladu s predpisanimi profili. A kar so nekoč počeli izključno ročno, s pomočjo lopat in utrjevalcev pobočja na smučeh, danes izvaja teptalnik stroja, ki mu pri premagovanju strmega doskočišča pomaga vitel, pri urejevanju linije pobočja pa ima v pomoč sistem, ki zmore biti s pomočjo navigacije GPS natančen do pet centimetrov snežne plasti.
Na koncu izteka skakalnice je še za 60 tovornjakov snega, ki ga bodo odpeljali na tekaški del in jim bo prav prišel kot rezerva za aprilski finale svetovnega pokala na letalnici. Na koncu izteka stojita tudi dva zabojnika za televizijske studie, vendar nobeden od njiju ne bo od RTV Slovenija, kar je nenavadno, tudi sicer pa bodo domače televizijske sile v dogodek vpletene zgolj kot najemniki švicarskega podjetja, ki je zakupilo televizijske pravice in organizira prenos. Kot pojasnjujejo na RTV, je obseg tehnologije na obeh prizoriščih prezahteven in sami dogodka ne bi mogli pokriti ne s tehnološkega in ne s kadrovskega vidika. »Nujen bi bil najem dodatne opreme in tudi kadra, z najemi pa RTV Slovenija žal ne bi bila več cenovno konkurenčna drugim evropskim ponudnikom tehnoloških sredstev.«
Prvenstvo bo pokrivalo približno 200 kamer, zgolj na tekaški progi pa bo 77 točk za kamere, pove Uroš Ponikvar, vodja tekmovanja v tekih. Nedeljska problematika so bile »prebojne poti« oziroma gazi, s katerimi se bo vsako jutro na točno določene točke ob progi pripeljalo opremo za merjenje »predčasov«, kajti tovorjenje s sanmi vzdolž proge bi to poškodovalo. Pred časi so podatki, ki bodo na voljo predvsem televizijskim komentatorjem, da lahko spremembo ritma tekmovalca zaznajo takoj oziroma vedo, kako se tekma razvija še pred vmesnim časom, ki pa bo osnovni podatek za širše televizijsko občinstvo. Gledalcev ne bo vzdolž vse proge, samo na enem delu pa bo mogoč dostop s smučkami, kajti v tekih gledalci radi pridejo na tekmo na smučeh, podobno kot kolesarski privrženci radi pridejo na tekme s kolesom.
Velika stvar
Tudi planiška tekaška proga ohranja paradigmo težkih slovenskih prog s Kerštajnovim klancem, ki ga je Alojz Kerštajn, pokojni olimpijec, zasnoval tako, da je na vrhu velikanke z daljnogledom in radiozvezo usmerjal bager v dolini. Nedelja je bila zadnji dan, ko so se po progi lahko poganjali tudi rekreativci. Ali takšno prvenstvo progo proslavi tudi med rekreativci oziroma jo komercializira, vprašamo sogovornika. »Mislim, da niti ne. Proga, kot je ta, je težka, ker ne ponuja počitka, in tudi sam grem raje teč v Tamar, kjer je bolj blago, s pogledom na Jalovec,« pove tekaški strokovnjak.
Za ljudi, kot je Ponikvar, je nordijsko svetovno prvenstvo velika stvar, saj bo dogodek potrdil legitimnost nordijske panoge pri nas, ki pa ima vseeno drugačen status kot med Skandinavci, kjer tek na smučeh in bivanje v naravi pomenita način življenja. Pri nas ima drug status oziroma – kot doda naš sogovornik: »Če smem biti kritičen, mi smo dežela navijačev za kolajne.«
