Po končanem šolanju, ko je začenjal lastno glasbeno pot, se je odločil, da se bo bolj povezal s tradicionalno ruandsko glasbo, ki mu v mladosti ni bila všeč. Počasi je začenjal razumeti, da ga prav ta zvrst definira, ugotovil pa je tudi, da zvoki njegove dežele nikjer niso zbrani na enem mestu. Sedaj že pet let prečesava državo po dolgem in počez, da bi zbral čim več tradicionalnih zvokov glasbil in pesmi, ki se pojejo v raznolikih lokalnih skupnostih. Njegov cilj je ustvariti glasbeno knjižnico oziroma muzej, v katerem bi lahko njegovi sonarodnjaki prisluhnili pestremu glasbenemu izročilu njegove države in se bolje povezali s tradicionalno glasbo. Oprtan z nahrbtnikom, v katerem sta računalnik in mikrofon, se odpravlja k domačinom z zaprosilom, da mu zaigrajo svoje pesmi na tradicionalne inštrumente. Za njihove prispevke jim da tudi manjše plačilo, vse pa financira iz lastnega žepa iz prihodkov svojih nastopov na koncertih in prodaje plošč. Doslej je zbral že okoli tisoč posnetkov zvokov tradicionalnih glasbil in pesmi, med njimi tudi takšnih, ki jih ribiči pojejo med ribolovom. Nekatere izmed zvokov je že uporabil tudi v svojih novih glasbenih stvaritvah. Posnetke tradicionalnih glasbil je v studiu pomešal z zvoki bobnov in drugih glasbil ter dobil tradicionalno-moderne skladbe, ki so bliže mladi generaciji.
Tradicionalni zvoki
Petindvajsetletni Michael Makembe se je v svoji domovini Ruandi zapisal glasbi. Kot glasbenik in glasbeni producent ima rad predvsem novodobno glasbo, sestavljeno iz starih tradicionalnih ritmov in zvokov hiphopa. Toda izšolani glasbenik, ki je v mladosti odraščal predvsem ob pesmih Boba Marleyja in Michaela Jacksona, rad prisluhne tudi tradicionalnim ruandskim pesmim.
Michael Makembe skuša ustvariti glasbeno knjižnico oziroma muzej, v katerem bi lahko njegovi sonarodnjaki prisluhnili pestremu glasbenemu izročilu svoje države.
