Pred leti so mi ponujali, da bi prevzel pomembno stranko na slovenskem političnem prizorišču, ampak se ne vidim v vlogi politika oziroma politik v Sloveniji ne morem biti. Tako, kot se zdaj kaže, politik, kakršen bi bil jaz, nima možnosti za uspeh.
To, da sem Kučanov človek, je izmišljotina. Z njim sem več kot tri minute skupaj govoril samo, ko sem v devetdesetih kot kriminalist zbiral od njega obvestila o slovenski trgovini z orožjem. Zadeva je bila precej nenavadna, ker je bil na razgovoru, kar se sicer ni zgodilo nikoli, prisoten tudi minister za notranje zadeve, verjetno zato, da sam ne bi rekel ali naredil kakšne neumnosti. Po razgovoru sem spisal uradni zaznamek ter ga na njihovo prošnjo poslal tudi v urad predsednika RS. Vrnili so ga popolnoma popravljenega: Predsednik ni tako mislil, predsednik tega ni rekel ... Takrat sem se naučil, da si je treba vzeti čas in nekoliko razmisliti, preden odgovoriš na bedarije. Imel sem zapiske, šel sem preverit k ministru, ali sem vse prav razumel. In sem. Čez teden dni sem odgovoril v urad: Uradni zaznamek bo ostal natančno takšen, kakršen je. Potem sem Milana Kučana še nekajkrat srečal, a le slučajno in bežno.
To, da sem Kučanov človek, si je nekdo izmislil. Janša enostavno potrebuje sovražnika: nekaj časa sem bil Kučanov, nato udbomafija, še pozneje globoka država, kaj sem danes, pa niti ne vem (smeh).
