Alfredo Di Stefano, od Peleja 14 let starejši argentinski nogometni zvezdnik, ki je svet zapustil leta 2014 in bil leta 1958 dobitnik zlate žoge, je dejal: »Najboljši igralec vseh časov? Pele. Lionel Messi in Cristiano Ronaldo sta oba velika igralca s specifičnimi kvalitetami, vendar pa je Pele boljši.« Okusi glede nogometašev so različni, a številke govorijo v prid leta 1940 rojenemu Brazilcu, ki je ime dobil po izumitelju Edisonu, tudi njegov oče je bil pa nogometaš.
Potem ko je pri 15. letih začel igrati za Santos in pri 16. letih postal prvi strelec brazilske lige, so ga tudi že vpoklicali v brazilsko reprezentanco. Ta je leta 1950 na prvenstvu v Braziliji v finalu zgubila z Urugvajem in do pojave Peleja ni bila nikdar svetovni prvak. To je prvič postala leta 1958 na prvenstvu na Švedskem, na katerem je nogometni svet spoznal tedaj 17-letno brazilsko čudo. V polfinalni tekmi proti Franciji je najstnik zabil tri gole, v finalni tekmi, ki so jo Brazilci s 5:2 dobili proti Švedom, je pa zabil dvakrat. To je bilo tudi leto, ko je Pele začel nositi dres s številko 10, ki jo je dobil povsem slučajno. Vodstvo brazilske reprezentance igralcev ni prijavilo z dodeljenimi številkami, zato je to storila svetovna nogometna zveza Fifa, ki je Peleja razumela kot menjavo. Desetka do tedaj ni pomenila, kar pomeni danes, torej najbolj prestižno številko, ki pripada najboljšemu igralcu v ekipi. Kot tako jo je ustoličil Pele. Svetovno prvenstvo je končal kot prvak, s šestimi doseženimi goli v štirih tekmah, še ne star 18. Seveda so se zanj začeli potegovati bogati evropski klubi, vendar pa so se potem, ko ga je skorajda v svoje vrste pridobil milanski Inter, v Braziliji zgodili protesti navijačev in leta 1961 je brazilska vlada Peleja oklicala za narodno bogastvo, ki ga je prepovedano prodajati.
Na svetovnem prvenstvu leta 1962 so Brazilci ponovno osvojili naslov svetovnih prvakov, čeprav brez njega, saj se je na prvi tekmi poškodoval in nadomestil ga je Amarildo, ki je prav tako prispeval odločilne gole za osvojitev naslova. A tista postava Brazilije je bila mitska in tedanji ljubitelji nogometa po vsem svetu so jo znali na pamet: Djalma Santos, Ramos, Zozimo, Nilton Santos, Zito, Didi, Garrincha, Zagalo, Vava. A tudi zlata brazilska generacije je imela svoje spodrsljaje. Največji je bilo prvenstvo leta 1966 v Angliji, na katerem se Brazilci niso prebili iz skupine. Razlog za to je bila poškodba, ki jo je Pele dobil v prvi tekmi proti Bolgariji. Bil je najboljši igralec na svetu, kar je za branilce pomenilo igralca s tarčo na dresu. Če so ga Bolgari načeli, so ga Portugalci dokončali. Potem ko je tekmo z Madžari preskočil in so jo Brazilci izgubili, se je, čeprav poškodovan, pojavil na odločilni tekmi s Portugalci, na kateri pa je bil usoden štart branilca Joaa Moraisa, ki je v nogometni zgodovini zapisan prav po tem. Da je nad Pelejem izvedel najbolj razvpit prekršek svetovnih prvenstev, za katerega niti ni bil poslan iz igrišča. Ker ni bilo možnosti menjave, je Pele tekmo šepajoč preždel na igrišču, po prvenstvu v Angliji je pa resno razmišljal, da za reprezentanco ne igra več.
Prvenstvo v Mehiki 1970 kot Pelejev in brazilski vrh
Vseeno so ga prepričali in na prvenstvu leta 1970 se je vendarle pojavil, to prvenstvo je pa tudi njegov vrhunec, kot tudi vrhunec brazilske ere, čeravno so se igralci, kot je bil Garrincha, poslovili, nastopili so pa mlajši zvezdniki kot Jairzinho, Gerson ali Rivelino. To je bilo prvenstvo, na katerem so Brazilci poračunali stare dolgove, v polfinalni tekmi proti Urugvaju je pa Pele dosegel enega najbolj domiselnih golov nogometa vseh časov. Dobil je globinsko podajo in na robu šestnajstmetrskega prostora žogo dohitel istočasno kot urugvajski vratar, ki je izšel iz vrat, vendar pa je Pele žogo zgolj preskočil in spustil mimo, obšel golmana, izza njegovega hrbta pa žogo spet dohitel ter dal gol. V finalu je potem Brazilija z uvodnim golom Peleja premagala Italijo s 4:1, tretjič osvojila svetovno prvenstvo in pridobila pokal Julesa Rimeta v trajno last.
S tem je Pele končal reprezentančno kariero, zadnjič je za brazilsko reprezentanco zaigral 18. julija 1971 na stadionu Marakana v Rio de Janeiru na poslovilni prijateljski tekmi proti Jugoslaviji pred 160.000 gledalci. Jugoslavijo si je kot zadnjega rivala izbral sam, ker je o jugoslovanskih igralcih menil, da gre za evropske Brazilce. Tekma se je končala z izidom 2:2, za jugoslovansko ekipo je pa igral tudi Brane Oblak, tedaj še član ljubljanske Olimpije in uradno oklicani najboljši slovenski nogometaš prejšnjega stoletja. Na globalni ravni je to postal Pele, čeravno je po internetnih glasovih zmagal Diego Armando Maradona, a je strokovna žirija prevesila v Pelejevo korist.
Za svoj Santos je Pele igral do leta 1974, med leti 1975 in 1977 pa še dve leti za Cosmos iz New Yorka, skupaj z Vitom Dimitrijevićem, srbskim nogometašem, ki je imel po koncu kariere dolgo let kultni kavabar v Ljubljani. Po koncu nogometne kariere je Pele ostal ena najbolj prepoznavnih svetovnih osebnosti, po naboru revije Time pa spada med 100 najvplivnejših oziroma najbolj ikoničnih osebnosti prejšnjega stoletja, vštric z mater Terezo, Bruce Leejem, Marylin Monroe, Che Guevaro, Mohamedom Alijem in še nekaterimi.
