Po dolgoletni tradiciji imajo premierji konec leta govor na banketu pri županu londonskega Cityja (beli metuljčki z belo srajci so obvezni!), na katerem se na razkošni večerji zbere britanska politična in poslovna smetana. Teme narekuje aktualni britanski in mednarodni trenutek. Župan Cityja je letos pozval k regulativni reformi (beri: k še večji deregulaciji) in »odstranitvi ovir« za rast sektorjev, kot sta finančni in visokotehnološki, da bi bil City privlačen za podjetja z visoko rastjo in talentirane ljudi, kar bi po njegovem v Britaniji vodilo v ustvarjanje bogastva v prihodnosti. Najnovejši konservativni premier (že tretji letos) Rishi Sunak, superbogati nekdanji investicijski bankir, ki se v Cityju počuti kot doma, se v govoru ni prilagodil tej iztočnici, katere podlaga je zlagana neoliberalistična ekonomska teorija, po kateri zaradi bogatenja bogatih bogatimo vsi. V času draginjske krize, ki je na Otoku zaradi brexita veliko hujša kot na celinski Evropi, si Sunak s tem ni drznil dražiti milijonov Otočanov.
Praznina robustnega pragmatizma
Raje se je osredotočil na britansko zunanjo politiko, ki je, če odmislimo razumljivo dosledno podporo Ukrajini po ruski invaziji, ne da bi pozabili, da jo je Boris Johnson obešal na največji zvon, ker je z njo poskušal rešiti tudi svojo premiersko kožo, po brexitu videti brez kompasa. Največji odmev je požel s trditvama, da je mimo »zlata era« v britansko-kitajskih odnosih in da bo zunanja politika njegove vlade temeljila na »robustnem pragmatizmu«, ne pa na »veliki retoriki«, kar je mogoče razumeti kot neprikrito kritiko Johnsona.
Pred samo devetimi leti se je prvi v nanizanki že petih konservativnih premierjev David Cameron hvalil z globalno dirko, v kateri Britanija zmaguje s finančnimi in orožarskimi kupčijami s Kitajsko. Sunakove prioritete so se spremenile, a v kaj? Domači kritiki pravijo, da je s tem govorom potrdil, da je britanska zunanja politika že vse od brexita brez pravega fokusa, da niha, se kar naprej spreminja, kar je toliko bolj skrb vzbujajoče, ker zunanja politika za Britanijo ravno zaradi slabih posledic brexita, vojne v Ukrajini, draginjske, energetske, ekonomske in podnebne krize ter rasti nacionalizma, kitajske moči in kritik britanske imperialne preteklosti že zelo dolgo ni bila tako pomembna, kot je zdaj.
»Kaj si svet misli o Britaniji te dni, ko ima najmanj uspešno ekonomijo v G7, ko se zdi, da pol države stavka, in ko je z orjaško inflacijo in draginjsko krizo, kar vse je zaostril brexit, spet evropska bolnica iz sedemdesetih let. Torijsko blebetanje o tem, da smo še vedno vodilna globalna sila, je bolna šala,« je napisal eden od kritikov. »Potrebujemo veliko več kot Sunakovo pragmatično pustost,« je ocenil drugi.
Sunak ni edini britanski ali zahodni vodilni politik, ki se mora prilagajati drastično spremenjenemu svetu in časom, pravijo kritiki, a prevladuje ocena, da je s tem govorom dramatično pokazal svojo neizkušenost. Povedal ni skoraj nič novega ali presenetljivega. Celo z oznanitvijo konca zlatega obdobja v odnosih s Kitajsko. Najboljši poznavalci zunanje politike na Otoku pravijo, da je že davno mimo in da ni trajalo veliko več kot leto dni. V svojem govoru je seveda izražal veliko podpore Ukrajini. In veliko napadal Rusijo, kar so počeli vsi štirje konservativni predhodniki in najmanj dva laburistična (Brown in Blair), saj se odnosi z Moskvo slabšajo že vse od zastrupitve in smrti nekdanjega kagebejevca, pozneje Putinovega kritika Aleksandra Litvinenka konec leta 2006.
