Če prav razumem, v Sloveniji nimamo kapacitet in kadrov za izobraževanje nujno potrebnega števila slovenskih zdravnikov, ki bi zagotovili ustrezen zdravstveni sitem v Sloveniji. Že od nekdaj so se slovenski zdravniki izobraževali tudi v tujini, tako v republikah nekdanje države kot tudi v Avstriji, Avstro-Ogrski, Italiji pa tudi v drugih. Ker tudi nova slovenska vlada še ni predstavila, kako bi razrešila ta gordijski vozel permanentnega pomanjkanja zdravnikov že več desetletij, sem pripravil svoj predlog za razmišljanje o tej pereči problematiki.
Predlagam, da Slovenija razpiše mednarodne štipendije za izobraževanje 100 do 200 bodočih slovenskih zdravnikov letno v tujini in tako bomo čez 10 let rešili ta problem, ki ga zadnjih 30 let nismo znali ali mogli rešiti.
Novačenje tujih zdravnikov se mi ne zdi korektno in pošteno do tujih držav, ki vlagajo svoja sredstva v izobraževanje zdravnikov in jih nujno potrebujejo za svoj zdravstveni sistem, saj povsod primanjkuje zdravnikov. Še dodaten problem je novačenje zdravnikov iz revnejših okolij. Bodoči zdravniki bi se lahko izobraževali na medicinskih fakultetah, od koder so v Slovenijo v preteklosti že prihajali zdravniki, na Reki, v Zagrebu, Beogradu, Sarajevu in tudi na Dunaju, Gradcu, Pragi, Padovi, Trstu ali celo v Houstonu. Slovenija bi morala verificirati izobraževalne programe teh fakultet in njihovo ustreznost potrditi in s tem bi potrdili veljavnost njihovih diplom. S programom Erasmus bi se ti študentje lahko tudi med študijem vključili v slovenski študijski program in izpopolnili tudi slovenski jezik.
Slovenija bi lahko z nekaterimi državami sklenila tudi dolgoročne mednarodne pogodbe o izobraževanju zdravnikov kot tudi o izobraževanju tujih študentov na naših slovenskih fakultetah, kjer mogoče imamo še proste kapacitete. V preteklosti se je veliko tujih študentov izobraževalo v Sloveniji predvsem iz neuvrščenih držav in zamejstva.
Že v preteklosti so zdravniki in zdravstveni delavci izobraževali na tujih medicinskih fakultetah in pripomogli k popolnitvi slovenskega zdravstvenega sistema. Ker so v veliki meri aparati in medicinska oprema ter pripomočki izdelani v tujini (CT, ultrazvok, EKG, merilec tlaka, merilec sladkorja, mamograf, magnetna resonanca) in pretežni del zdravil prihaja tudi iz tujine, kot tudi medicinski material, žilne opornice, kolki, kolena, bi s tem še dodatno okrepili naš zdravstveni sistem in mednarodno sodelovanje.
Tudi mednarodna izobraževanja novih zdravnikov bi lahko prinesla nova znanja in oplemenitila in nadgradila slovensko medicinsko stroko in postopke ter organizacijo slovenskega zdravstva. Ni nobene potrebe odkrivati nekaj, kar so drugi že odkrili. V tem obdobju študija naših dodatnih mladih zdravnikov v tujini bi morali v Sloveniji dodelati naš zdravstveni sistem in ustrezno nagrajevanje zdravnikov, da bi ti zdravniki ostajali v Sloveniji, vključno tudi z vrhunskimi zdravniki.
Slovenskim zdravnikom se vnaprej opravičujem, da se kot strojnik spuščam v njihovo domeno in upam, da bom z mojim predlogom odprl širšo diskusijo o rešitvi slovenskih medicinskih zagat in o permanentnem pomanjkanju zdravnikov, še posebej družinskih. Menim, da je nemogoče nemudoma nadoknaditi tisto, kar smo zamudili in nismo naredili v preteklosti. Mogoče pa bo kdo predlagal še kakšno boljšo in inovativno rešitev. Pustimo se presenetiti.
Dodatna vlaganja v zdravstveni sistem in dodatne stimulacije ne morejo razrešiti problema zdravnikov, ki jih ni. Pričakovana življenjska doba se je v tem stoletju podaljšala za 17 let v Sloveniji in se bo po mnenju strokovnjakov še naprej podaljševala, za kar bo nujno potrebna pokojninska reforma, ker bomo morali delati veliko dlje, da bo sistem vzdržen. Vsi človeški organi in udi niso narejeni za tako dolgo življenjsko dobo in bodo zahtevali pogostejše posredovanje zdravstvenega osebja. Dlje bomo lahko delali le, če bomo zdravi in bomo imeli ustrezno preventivo in zdravstveno oskrbo.
Jordan Kodermac, Solkan
