Še vedno je veliko dvomov in vprašanj, ali je bila vaša odločitev za biatlon pravilna. Kako zdaj pred prvim nastopom gledate nanjo?
Tu sploh ni vprašanje, ali je bila odločitev pravilna ali ne. Vem, da sem se odločilna pravilno, pa tudi če rezultati ne bodo najboljši. Razumem, da imajo ljudje velike cilje zame in da se sprašujejo, ali ne bi bilo boljše, da bi ostala v teku, češ da v biatlonu nimam nobenih možnosti. Vendar ne gre za to, ali sem naredila prav ali ne, ker kot sem večkrat dejala, bi obžalovala, če tega ne bi poskusila. Pomembno je, da se dobro počutim, da sem nasmejana, vesela in da se naučim novega športa.
Do zdaj ste bili v smučarskem teku med najboljšimi, te rezultate pa bo, vsaj na začetku, težko ponavljati tudi v biatlonu. Ste na to pripravljeni?
Popolnoma jasno mi je, da sem menjala športno panogo, da začenjam na novo, in če bi bila takoj na začetku med najboljšimi, bi bilo to čudno in bi se mi zdelo, da sem nadnaravna. Če bi bilo to tako preprosto in bi bil po šestih mesecih, ko bi nekdo menjal športno panogo, takoj med najboljšimi, bi to vsakdo delal. Vem, zakaj sem se tako odločila, vem, da je bilo veliko vprašanj, kaj bo, ko bo, vendar se s tem res ne obremenjujem.
Kaj pričakujete od tekem v Idreju?
Pričakujem, da bom tisto, kar sem delala na treningih, prenesla tudi na tekme. Najbolj si želim, da bi nastopila na čim več tekmah, ker trening je čisto nekaj drugega kot tekma. Saj imamo hitre treninge, toda na tekmi greš čez svoje limite, in ko prideš na strelišče, si veliko bolj zadihan kot na treningu. Moram se naučiti, kako oboje združiti. Zato se ne obremenjujem s tem, na katerem mestu bom tekmo končala, koliko strelov bo šlo mimo tarče. Trenutno je moja največja uganka, kako oboje skombinirati. V teku nimam težav, je pa tu streljanje. Več ko bo tekem, bolj bom dojela, kako vse skupaj povezati in potem bo vse skupaj lažje.
Skratka, morali boste iti korak za korakom.
Če sem v teku na smučeh napredovala postopoma, se bom morala držati tega tudi v biatlonu. Morala bom iti stopničko za stopničko. Zagotovo bodo vzponi in padci. Na to sem pripravljena. Moj cilj so naslednje olimpijske igre. Do takrat pa je še veliko časa.
Koliko strelov ste izstrelili v pripravljalnem obdobju?
Nimam pojma. Načeloma pa smo streljali trikrat do štirikrat na teden, odvisno tudi od tega, kje smo bili na pripravah in seveda kakšen trening smo opravili. Streljala sem toliko kot vsi drugi v reprezentanci, morda sem imela kakšen strelski trening ali dva več kot drugi.
Predvidevamo, da imate več težav s streljanjem stoje.
Strelske treninge sem začela maja, najprej leže, šele septembra sem začela streljati tudi stoje. So dnevi, ko sem stoje celo bolj uspešna kot leže, in takrat mislim, da bi streljanju leže morala posvetiti več pozornosti in manj streljanju stoje. Vendar me to načeloma ne skrbi, ker Ricco Gross natančno ve, kaj dela. Pravi, da lepo napredujem, da imam potencial in da ta občutek pride sčasoma. Pred mano je treniral že veliko tekmovalcev in ve, kaj dela. Ker sem začetnica, si ne delam nobenih utvar. V letošnji sezoni še ne pričakujem, da bom konkurenčna najboljšim. To sezono želim oddelati čim bolj sproščeno in drugo leto začeti na višji ravni. Letos se učim.
Kako ste zadovoljni s tekaško pripravljenostjo?
Na pripravah pred odhodom v Skandinavijo smo se v Obertilliachu tekaško malo primerjali z avstrijsko reprezentanco. Na desetkilometrski razdalji sem bila minuto pred Liso Thereso Hauser in glede na to, da ona sodi v svetovni biatlonski vrh, se mi zdi, da sem v dobri tekaški formi. Me pa v streljanju čaka še veliko dela in tu imam še veliko prostora za napredovanje.
Vodja panoge za biatlon Tomas Globočnik je na nedavni predstavitvi A-ekipe dejal, da bi se morda ekipi pridružili že na tekmi svetovnega pokala v Hochfilznu, kjer bi morda lahko nastopili v ženski štafeti.
Pravzaprav sploh ne razmišljam o tem, kakšne uvrstitve moram v Idreju doseči, da bi sploh lahko nastopila v svetovnem pokalu. V tem trenutku se sploh ne obremenjujem s tem, da bi letos nastopila na kakšni tekmi svetovnega pokala. Tako da sem bila kar malce presenečena nad tem, da si vodstvo reprezentance želi, da bi že v Hochfilznu nastopila v ženski štafeti.
Zadnja leta ste bolj ali manj trenirali samostojno, zdaj pa ste spet del ekipe. Ali je lažje trenirati z ekipo?
Že ko sem se pridružila biatlonski ekipi, sem takoj opazila, da se med samo dobro razumejo, da ni tako kot v teku, ko so se vsi gledali nekoliko postrani. Mislim, da sem zadnjih pet let prav to pogrešala. Zelo dobro se počutim in morda je to tisto, kar sem zadnja leta pogrešala. Ko se trenira, se res trenira na polno, saj vsi vemo, zakaj delamo, zakaj smo v A-ekipi, ko pa je čas za sprostitev, se tudi zabavamo. Resnično je prava energija in do zdaj ni bilo niti enega grdega pogleda ali da bi kdor koli kar koli govoril za hrbtom. Res uživam in tudi vsi drugi lahko to potrdijo.
Slišali smo, da v Idreju ne boste v ospredju pozornosti le zaradi vašega prvega biatlonskega nastopa, pač pa tudi zaradi puškinega kopita, ki naj bi bilo drugačno kot druga.
Kopito, ki ga imam, sem dobila od Lovra Planka in seveda sem mu morala dati nekaj svojega pridiha. Kakšne velike zgodbe ni zadaj, sem pa gledala, kakšna so kopita, ki jih imajo drugi, kakšne barve, kaj bi iz njega lahko naredila. Zato sem malo brskala po googlu in prišla do tega snežnega. Za nekatere je to snežni leopard, za druge tiger, v glavnem, vsakdo ima svojo predstavo.
V nedavnem pogovoru nam je Eva Urevc dejala, da si želi na svetovnem prvenstvu v Planici nastopiti z vami v ekipnem sprintu. Zdi se, da je za to vse manj možnosti.
Res je, da še vedno ne vem, ampak lahko rečem le, da sem stoodstotno v biatlonu, tako da je vedno manj možnosti za nastop v Planici. Vem, kaj sem dejala spomladi, toda do zdaj nisem opravila niti enega treninga, za katerega bi lahko rekla, da je bil sprinterski. Preprosto zato, ker sem se popolnoma posvetila biatlonu. Zato lahko s 95-odstotno verjetnostjo rečem, da me v Planici ne bo.
