Jugoslovanska carina (ZCU) je bila popolnoma centralizirana uprava, vodena iz Beograda, vse organizacijske in upravljalske naloge so se izvajale v Beogradu, vključno s kadrovanjem in izobraževanjem. Prav tako je bila pod zvezno pristojnostjo vsa zunanjetrgovinska in devizna zakonodaja. Republike s carino niso imele praktično nič. V Sloveniji je bilo tedaj devet carinarnic, ki so bile organizacijske enote ZCU in so se ukvarjale izključno s pobiranjem carin ter vodile v ta namen tudi upravni postopek na prvi stopnji. To so bile carinarnice Ljubljana, Maribor, Celje, Gornja Radgona, Dravograd, Jesenice, Nova Gorica, Sežana in Koper, ki je vključevala tudi izpostavo Umag v današnji hrvaški Istri. V teh enotah je bilo zaposlenih okrog 2000 carinikov, kar je bila slaba polovica vseh jugoslovanskih carinikov. Carinarnice so bile odgovorne izključno Beogradu, bile pa so v svojem okolju dokaj tesno povezane z gospodarstvom, saj je bilo to močno uvozno-izvozno odvisno. Klub popolnemu centralnemu vodenju carinarnic pa so bili upravniki carinarnic po nekem političnem dogovoru kadrovani iz lokalnega političnega in gospodarskega okolja in prav ti upravniki so omogočili, da je carina v letu 1991 z mnogimi mukami in težavami, brez prelivanja krvi ali drugih hujših incidentov, prestopila na slovensko stran.
Napeto že junija
Ker so bile carinarnice in carine izključno pod zvezno pristojnostjo, niso mogle carinarnice, niti njihova vodstva, še manj pa Slovenija do 26. junija 1991 sprejeti nobenih aktov, ki bi bili pravno veljavni in bi zavezovali carinske delavce k določenim ravnanjem oziroma da bi bili lojalni slovenskim oblastem. Osamosvojitev pa je prav na tem področju zahtevala veliko priprav, saj naj carine ne bi šle več v Beograd, zvezna carina pa naj bi v Sloveniji nehala delovati. Kako to doseči? Možnosti je bilo več, a najboljša je bila, da se pridobi vodstva carinarnic na svojo stran in ta naj se pripravijo na dan osamosvojitve. In tako se je začelo. Že konec leta 1990 so se začele v popolni konspiraciji določene priprave in nekateri najbolj zanesljivi ljudje so dobili naloge za primer osamosvojitve. Konkretno teh del in ljudi tu ne morem navajati, kajti stvari so še danes občutljive in bi lahko sebi ali drugim povzročil le neprijetnosti; dejstvo pa je, da so bila ta dejanja z vidika zakonitosti popolnoma nezakonita. Omenil bom le dve stvari, ki veliko povesta, kaj se je dejansko dogajalo in kako so ravnali cariniki. Konec maja 1990 smo nenadoma dobili »pomoč« v ljudeh iz Beograda – ljudi, ki naj bi delali v naših carinarnicah; carinarnice so jih gladko zavrnile, kajti šlo je le za infiltracijo ljudi iz Beograda. V istem času se je tudi začel denar od carin postopoma prenakazovati namesto v Beograd na račun v Slovenijo. Beograd je to kmalu posumil in tudi ugotovil. Začela se je prava psihološka in tudi druga borba za carine. Mesec pred osamosvojitvijo, tj. junija 1991, so bile stvari že tako napete, da so nekateri ljudje posredno dobivali povsem odkrite grožnje. Na vsak način so v Beogradu hoteli zamenjati določene ljudi v carinarnicah v Sloveniji, a so pravi trenutek zamudili, sedaj pa tega niso niti več mogli. In tako se je zgodilo, da so bile še pred osamosvojitvijo carinarnice trdno v slovenskih rokah. Velikanske zasluge za to ima takratno vodstvo carinarnice Ljubljana, ki je s svojim, v prvi vrsti človeškim odnosom do ljudi poskrbelo, da med ljudmi ni prišlo do konfliktov in da se niso začeli deliti po pripadnosti. Zavedati se je treba, da je bilo na mnogih carinarnicah nacionalnost zelo pestra in tudi vsi niso bili navdušeni nad osamosvojitvijo. Kot pa sem dejal, so bili tu ključni osebni odnos do ljudi in zagotovila vsem, da se njim in njihovim ljudem status ne bo spremenil.
V zadnjih dneh pred 25. junijem so bile stvari že skrajno napete in skrajni čas je že bil, da je do osamosvojitve prišlo, saj bi sicer na nekaterih carinarnicah lahko prišlo do konfliktov, kajti tudi sile iz Beograda, ki so hotele v vodstvo carinarnic nastaviti svoje ljudi, niso mirovale. Tu bi lahko naštel in opisal še marsikaj: razna pogajanja, priprava na zavzetja južnih mejnih prehodov, priprava plač, žigov evidenc, znakov in še marsikaj, ampak o tem bodi dovolj. Bistveno je, da je bila carina 25. junija 1991 že povsem slovenska in na vseh mejnih prehodih tudi slovenska zastava. Če bi zvezni upravi uspelo zamenjati vodstva vsaj nekaterih carinarnic, pa bi se stvari razvile mnogo bolj tragično in po povsem drugem scenariju, a se to po veliki zaslugi vodstev carinarnic v Sloveniji ni zgodilo.
Zvezne carine praktično ni bilo več
Zvezna vojska in policija torej 26. junija 1991 nista šli v Slovenijo pomagat zvezni carini, kot navaja avtor članka, ko povzema zvezne ukaze, saj zvezne carine v Sloveniji praktično sploh ni bilo več, ampak sta šli v odkrit napad za ponovno zavzetje mejnih prehodov in carinarnic, ki so jih imele v posesti in oblasti nove slovenske oblasti. Carinarnice so bile namreč na slovenski strani dejansko že pred 25. junijem 1991, formalno pa od tega datuma naprej, ko je skupščina Republike Slovenije sprejela akt o neodvisnosti in zakon o carinski službi Republike Slovenije. Omeniti pa moram, da kljub temu, da je zvezna armada zasedla nekatere mejne prehode, niti na enem ni bila vzpostavljena jugoslovanska carina. Carina je ostala dosledno v slovenskih rokah.
Ampak s tem datumom še ni bilo konec prizadevanj in dela carine za osamosvajanje. Prišli so brionski dogovori in do 8. oktobra 1991 je bil moratorij za osamosvajanje. Tudi takrat se je pokazalo, kako pomembno je bilo, da je bila carina slovenska, kajti zvezni organi kljub moratoriju niso imeli nobenega vpliva na carinike v Sloveniji in pomembnega dela oblasti v Sloveniji niti niso mogli izvajati. Tako se kljub moratoriju carina ni vrnila pod zvezno pristojnost. Osmega oktobra 1991 pa je Slovenija končno začela izvajati svojo suverenost tudi na zunanjetrgovinskem področju in sprejela je svoje zunanjetrgovinske in devizne predpise, ki so veljali tudi za republike bivše Jugoslavije; sprejeti so bili prvi slovenski zunanjetrgovinski in devizni predpisi, vključno z uvedbo tolarja. V torek, 8. oktobra 1991, so slovenski cariniki in policisti zavzeli mejne prehode s Hrvaško in to je tista pika na i k popolni suverenosti. Sedaj je bila Slovenija suverena država, obkrožena z mejami, v okviru katerih je izvajala dejansko in pravno oblast. Osmi oktober je bil do leta 2014 praznik slovenske carine in cariniki so vsako leto praznovali. Leta 2014 so zakonodajalci ta praznik ukinili in slavili so tisti maloštevilni, ki so bili davnega leta 1991 proti slovenski carini in proti osamosvojitvi.
Upam, da je razlog za posredovanje zvezne vojske popolnoma jasen in dilema o tem, ali so šli pomagat carinikom ali pa ponovno zavzet že izgubljeno, odpravljena. Carina 26. junija 1991 ni bila slovenska le pravno, ampak tudi dejansko, in dejanska oblast je bistvo suverenosti. Upam tudi, da bo odslej to vedno jasno zapisano. O praznovanju pa le to, da so carinikom praznik vzeli; torej tisto, da krogla in priznanje vedno napačno zadeneta, še vedno drži.
