Ni lahko o mučnih intimnih doživetjih, ki jih spremljata sram in gnus, pripovedovati popolnim neznancem. Ni lahko vrtati v rano, ki še skeli, morda navidezno zaceljena, se spominjati podrobnosti, ki bi jih vsak od nas hotel za vedno pozabiti. Mladi ženski, ki sta nam pripovedovali o tem, kaj jima je, rosno mladima, storil trener v konjeniškem klubu (njuno izpoved smo objavili v prejšnjem Objektivu, še vedno je dostopna tudi na spletu), sta se za to, ne zlahka, odločili, ker ne želita, da bi še kakšni deklici storil kaj podobnega. In ker vesta – kot to zelo dobro vedo strokovnjaki in strokovnjakinje, ki se ukvarjajo s spolnimi zlorabami – da človek, ki je tako brezvestno izdal njuno zaupanje, ne bo odnehal. Ker spolni plenilci, praviloma izvrstni manipulatorji, nikoli ne odnehajo. Ne sami od sebe. Treba jih je ustaviti. Tudi z odločno podporo žrtvam in razumevanjem dinamike spolnih zlorab. Da si bodo žrtve sploh upale spregovoriti, ne da bi bile znova popljuvane in stigmatizirane. Prav tu, v tej točki, pa se nam katastrofalno zatika.
Ranka Ivelja
Žrtve še vedno zelo pogosto niso deležne razumevanja ne v okolju, kjer se je zloraba zgodila, ne v pravosodnem sistemu, kljub načelnemu družbenemu konsenzu, da so s...
