Nemčija, najmočnejše evropsko gospodarstvo, se na prihajajočo zimo in energetsko krizo pripravlja na različne načine. Vlada samostojno išče nove vire zemeljskega plina, se spogleduje z večjo uporabo premoga in tudi z odmikom od popolnega odstopa od jedrske energije. Poleg tega je koalicija kanclerja Olafa Scholza sprejela še 200 milijard evrov vreden paket pomoči gospodinjstvom in malim podjetjem za blažitev negativnih posledic visokih cen energentov. Gre za največji paket pomoči med članicami EU, katerega podrobnosti ekspertna skupina še pripravlja, je pa že povzročil burne reakcije med posameznimi članicami in pri evropski komisiji. Rdeča nit vseh je očitek Berlinu, da solira in izkazuje pomanjkanje evropske solidarnosti za iskanje skupnih rešitev.
Kdo si lahko privošči tako obsežno pomoč?
Ker podrobnosti reševalnega paketa še niso povsem dorečene, Scholz na torkovem vrhu zveznih oblasti z ministrskimi predsedniki zveznih dežel ni mogel povedati, koliko in za katere programe pomoči bo zvezna vlada denar namenila ter koliko bodo morale prispevati zvezne dežele. Prav tako se ne ve, kje bo nemška vlada vzela 200 milijard evrov. Ena od možnosti je, da se bo zadolžila, čeprav je sicer nenaklonjena novemu proračunskemu zadolževanju. To je mogoče le še letos, saj se potem izteče med pandemijo sprejeta zamrznitev prepovedi dodatnega zadolževanja.
Ob vseh kritikah, ki letijo na Scholza doma, z njimi ne skoparijo niti v nekaterih članicah EU. Španija, Luksemburg in Italija niso navdušeni nad »nemško bazuko« v soočanju z energetsko krizo. Poglaviten razlog za kritiko je, da si druge, gospodarsko šibkejše države takšnega programa zaradi javnofinančnih omejitev sploh ne morejo privoščiti. Za primerjavo: pred Nemčijo sta največja takšna programa napovedali Italija in Francija, in sicer v višini dobrih šestdeset milijard evrov. Dodatne kritike na Nemčijo letijo zato, ker je doslej nasprotovala uvedbi cenovne kapice na zemeljski plin, o kateri bodo jutri na neformalnem vrhu v Pragi spet razpravljali voditelji sedemindvajseterice. Tretji razlog za nezadovoljstvo je v tem, da Nemčija kot ena izmed fiskalno zadržanih članic Unije nasprotuje skupnemu evropskemu zadolževanju za soočanje z energetsko krizo, podobno tistemu za spoprijemanje z negativnimi gospodarskimi posledicami pandemije covida-19.
Pozivi k skupnim ukrepom
Po oceni dr. Matjaža Nahtigala, strokovnjaka za evropska vprašanja pri katedri za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede, Evropska unija od krize do krize išče sprotne odgovore za težave na področjih, kjer skupne institucije še niso dovolj močne za soočanje z njimi. »Očitno spet prihaja do individualnih akcij, ker usklajevanje in dogovarjanje o skupnih rešitvah za prihajajočo energetsko krizo na ravni EU poteka prepočasi. Gre za proaktivno držo nemške vlade za negotove mesece, ki nas čakajo. Hkrati pa na to lahko gledamo tudi kot na spodbudo državam članicam, da poskušajo oblikovati skupne odzive za prihodnje mesece. Še vedno smo v fazi iskanja odgovorov na vprašanja, ki niso rešena v zadostni meri.«
Evropska komisija je po najavi nemškega programa pomoči že v stikih z oblastmi v Berlinu. Preverja namreč, ali je skladen s pravili konkurence oziroma ali bi lahko pomenil izkrivljanje notranjega trga, ker bi bila Nemčija ob soočanju z energetsko krizo v boljšem položaju kot druge države. Da je potreben skupen odgovor na krizo, sicer grozi drobljenje v EU, opozarjata predsednica komisije Ursula von der Leyen in komisar za notranji trg Thierry Breton, ki jepredlagal skupno zadolževanje po vzoru sklada za okrevanje po pandemiji.
Toda Nemčija še enega skupnega zadolževanja noče. Nasprotuje mu finančni minister Christian Lindner, ki pravi, da gre za popolnoma drugačno situacijo. Podporo ima tudi pri Scholzu. Ta možnost za skupni evropski odziv vidi v izrabi okoli 250 milijard evrov neporabljenih sredstev iz sklada za okrevanje po pandemiji.
»Situacija je res drugačna, kot so bile prejšnje, toda tudi ta nujno kliče po skupnih evropskih ukrepih, tudi po skupnem evropskem zadolževanju, če bo potrebno. Tega bi lahko uporabili tako za kratkoročne ukrepe premagovanja prihajajoče zime kot za dolgoročno evropsko energetsko prenovo, ki bo terjala še več vlaganj v vseh državah članicah,« pravi Nahtigal.
