Res je, cenovno najbolj občutljivi potrošniki dobro vedo, kje morajo kaj kupiti, da se lahko prebijejo skozi mesec. Žal. Z eksplozijo cen, ki smo ji priča, bo takih vse več in mnogi, ki so verjeli v cenovno ugodne nakupe, na primer pri Tušu, so zdaj razočarani. Morali si bomo tudi priznati, da smo razslojeni, da si marsikdo ne more privoščiti blagovnih znamk in da za mnoge v resnici šteje samo cena.
Nizek delež blagovnih znamk v naših trgovinah je znamenje varčnosti, še bolj pa (pre)skromnega nacionalnega dohodka, ki ljudi potiska ob rob. No, vse to bi bilo še bolj res, če ne bi upoštevali, da trgovci kljub temu prav dobro živijo, da prednjačimo pri kvadratnih metrih trgovin na prebivalca, pa tudi pri tem, da so slovenski dobavitelji trgovcev večinoma močno razdrobljeni in niso v čevljih, da bi se postavili v bran apetitom svojih kupcev.
Trgovci oziroma TZS, torej njihova branžna organizacija, že desetletja uspešno blokira ali pa do nerazpoznavnosti preoblikuje vse poizkuse oblasti, da bi jim nataknili uzde in jih prisilili v prijaznejši odnos do dobaviteljev in potrošnikov. Tako se je zgodilo pri Kodeksu dobrih trgovskih praks (ki so zato ostale enako slabe), pa pri pogajanjih o trgovskih plačilnih rokih, seznamu nedovoljenih praks ipd. Skratka, branža, ki ji običajno uspe ostati izven dosega ukrepov. Medijska moč trgovine je velika, hočemo ali ne, njihovi reklamni proračuni sežejo daleč. Zastonjskega popisovanja cen izdelkov v trgovinah si ne želijo, čeprav večina plačuje enormne zneske za zbiranje podobnih podatkov globalni tržni agenciji Nielsen. Kakopak, ti podatki ostajajo le njim, javnost do podrobnosti nima dostopa.
In če se je zgodilo, da je kmetijsko ministrstvo zagrizlo v to kislo jabolko, bi ga morali tudi javno podpreti. Doslej si v tej naši novi državi še nihče ni upal storiti kaj podobnega. Zato tudi hrup, angažiranje strokovnjakov, ki skušajo zrelativizirati pomen tega ukrepa. Predvsem je bil »prepoceni, da bi lahko kaj veljal«. Vseeno pa srčno upajmo, da se bo obdržal in pri vseh trgovcih uveljavil obvladovanje cen košarice osnovnih živil. Z njimi bodo lahko dočakali čase, ko bodo morda spet lahko posegli po čem bolj bleščečem na najbolj dostopnih policah.
Obenem pa upajmo, da se ambicije te vlade ne bodo ustavile pri tem. Čas bi že bil, da naredimo korak naprej in vsaj izvemo, če že ne spremenimo, »kdo med trgovci najbolj ožema slovenske porabnike«, kot se je zelo izvirno izrazil dr. Podnar.
Marko Višnar, Ljubljana
