Enega izmed teh, za 1200 zapornikov, so zgradili v kraju Haren blizu Bruslja. Podobno kot pred osmimi leti se je pred odprtjem tega zapora odvil prav poseben eksperiment, ko se je 55 sodnikov in tožilcev prostovoljno za tri dni znašlo za rešetkami. Čez konec tedna so se pustili za dva dni zapreti, da bi na lastni koži preizkusili, kakšno je življenje v zaporu, kamor sami pošiljajo kriminalce. Cilj belgijskega pravosodja je bil, da sodniki in tožilci čim bolj avtentično občutijo, kaj se dogaja za rešetkami, osebna izkušnja pa naj bi jim pomagala, da dosodijo utemeljene zaporne kazni. Podobno kot pravi zaporniki so tudi sodniki in tožilci morali pomagati v kuhinji, ob desetih so jim ugasnili luči, prepovedana je bila vsakršna uporaba mobilnih telefonov. Čez dan so smeli za kratek čas na dvorišče, da se nadihajo svežega zraka. Novinarjem, ki so sodelovali pri eksperimentu, so prostovoljni zaporniki pripovedovali o tesnobi, ki so jo že kmalu občutili za rešetkami. Za nekatere je bila izkušnja, ki so jo sicer lahko ob katerem koli času prekinili z besedo »terminus«, izjemno pomembna. Za manjše kriminalne prestopke bodo morda v prihodnje dosojali pogojne zaporne kazni, so razmišljali.
Sodniki in tožilci prostovoljno v zapor
Belgijski zapori spadajo med tiste v Evropi, kjer so življenjske razmere za zapornike zaradi pomanjkanja prostora med najslabšimi. Svet Evrope je Belgijo junija letos spet pozval k ureditvi razmer v zaporih, potem ko so bile proti državi vložene številne tožbe zaradi slabih higienskih razmer, med drugim je zapornikom primanjkoval dostop do stranišč in tekoče vode. Belgija se poskuša prevelike zasedenosti zaporov lotiti z akcijskim načrtom za zmanjšanje zapornih kazni za manjše kriminalne prestopke in tudi z gradnjo novih zaporov.
Svet Evrope je Belgijo junija letos spet pozval k ureditvi razmer v zaporih, potem ko so bile proti državi vložene številne tožbe zaradi slabih higienskih razmer. Fotografija: Svet Evrope
